V torek, 7. julija, je papež Frančišek v Quitu daroval sveto mašo za evangelizacijo narodov v Parku dvestoletnice. Odprli so ga leta 2013, ko je minevalo 200 let od neodvisnosti hispanskih držav Latinske Amerike, torej tudi Ekvadorja. Po papeževih besedah gre za dvestoletnico krika po neodvisnosti; krika, ki se je rodil iz zavedanja, da manjka svoboda, da so ljudje subjekti v korist naključnih oblastnikov.

Jezus pošilja v ta svet

Sveti oče je med homilijo spregovoril o evangelizaciji, enosti Jezusovih učencev in misijonskem poslanstvu Cerkve. Izhajal je iz Jezusovih besed: »Oče, da bi bili vsi eno, da bi svet veroval … Kakor si ti mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet.« V tem trenutku Jezus izkusi v svojem mesu najslabše od tega sveta, spletke, nezaupanje, izdajo, a se ne skrije, se ne pritožuje. Tudi mi vsak dan ugotavljamo, da živimo v svetu, ki je raztrgan z vojnami in nasiljem. Površno bi bilo trditi, da se spori in sovraštvo nanašajo samo na napetosti med državami in družbenimi skupinami. V resnici so izrazi razširjenega individualizma, ki nas ločuje in postavlja enega proti drugemu, so sad rane greha v srcu oseb. »Jezus nas pošilja ravno v ta svet. Naš odgovor ni pretvarjanje, da je vse v redu ali da nimamo sredstev ali da nas realnost presega. Naš odgovor je odmev Jezusovega krika, pomeni sprejeti milost in nalogo enosti.«

Evangelizacija kot vez enosti

Tisti krik pred dvestotimi leti ni bil brez prepričanja in ne brez moči. Zgodovina nam govori, da je bil odločilen šele takrat, da je pustil ob strani personalizme, težnje po eni sami avtoriteti, pomanjkanje razumevanja do drugih osvoboditvenih procesov z drugačnimi karakteristikami.

Evangelizacija je lahko vez enosti želja, občutljivosti, sanj in tudi določenih utopij, je nadaljeval papež. In to mi verjamemo in o tem vpijemo. »Medtem ko po svetu, zlasti v nekaterih deželah, ponovno prihajajo na dan različne oblike vojn in spopadov, mi kristjani vztrajamo pri predlogu, da priznavamo drugega, ozdravljamo rane, gradimo mostove, navezujemo odnose in si pomagamo, tako da nosimo breme drug drugemu.« Hrepenenje po enosti predpostavlja sladko in tolažeče veselje evangeliziranja, prepričanje, da imamo neizmerno dobro, o katerem želimo govoriti in ki se s tem, ko o njem govorimo, ukoreninja. Vsaka oseba, ki je doživela to izkušnjo, osvoji večjo rahločutnost v odnosu do potreb drugih. Od tu po Frančiškovih besedah tudi prihaja potreba po delovanju za vključevanje vseh ravni, pri čemer se je treba izogibati egoizmov, pospeševati komunikacijo in dialog, spodbujati sodelovanje. Papež je dodal, da je nemogoče, da bi sijala enost, če posvetna duhovnost med nami ustvarja vojno, sterilno iskanje oblasti, prestiža, užitkov ali ekonomske varnosti.

Enost je misijonarsko delovanje

Ta enost je že misijonarsko delovanje, da bi svet veroval. Evangelizacija ne pomeni prozelitizma, ampak z lastnim pričevanjem pritegniti oddaljene, ponižno se približati tistim, ki se čutijo daleč od Boga in Cerkve, ki se bojijo ali so brezbrižni.

»Poslanstvo Cerkve je kot zakrament zveličanja koherentno z njeno identiteto ljudstva, ki je na poti, s poklicanostjo, da v svoj razvoj vključi vse narode zemlje,« je poudaril Frančišek. Bolj bo tesno občestvo med nami, bolj bo spodbujeno misijonarstvo. Postaviti Cerkev v stanje misijonastva od nas zahteva, da ponovno ustvarimo občestvo. Ne gre torej samo za delovanje navzven. Misijonarji smo navznoter in navzven, je dodal.

Te Jezusove sanje so mogoče, ker nas je posvetil: »Zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.« Duhovno življenje evangelizatorja se rojeva iz te tako globoke resnice, ki se ne da zamenjati z nekaterimi verskimi trenutki, ki dajejo določeno tolažbo. Jezus nas posveti, da bi nas spodbudil k osebnemu srečanju s sabo, ki vodi v srečanje z drugimi, delo v svetu, strastno evangeliziranje.

Bratje smo …

Enost, za katero prosi Jezus, ni uniformnost, marveč mnogovrstna skladnost, ki privlači. Neizmerno bogastvo različnosti, mnogoterost, ki doseže enost vsakokrat, ko se spominjamo velikega četrtka, nas oddaljuje od skušnjave predlogov, ki so bolj podobni diktaturam, ideologijam ali sektaštvom. Prav tako ne gre za ureditev, ki smo jo naredili po svojih merilih, kjer mi postavljamo pogoje, izbiramo strani in izključujemo druge. Jezus moli, da bi bili del velike družine, kjer je Bog naš Oče, vsi mi pa smo bratje. To ne pomeni, da imamo vsi enak okus, iste skrbi in iste sposobnosti. »Bratje smo, ker nas je Bog iz ljubezni ustvaril in določil, da smo njegovi otroci. Bratje smo, ker je Bog v naša srca vlil Duha svojega Sina, ki vpije: Aba! Oče! Bratje smo, ker smo upravičeni s krvjo Kristusa Jezusa prešli od smrti v življenje ter tako postali dediči obljube. To je zveličanje, ki ga Bog izvršuje in ki ga Cerkev oznanja z veseljem: biti del božanskega ‘mi’.«

Dati sebe

Kako lepo bi bilo, če bi vsi lahko občudovali, kako mi skrbimo drug za drugega, kako se vzajemno tolažimo in se spremljamo. Dati sebe je tisto, kar vzpostavlja medoseben odnos, ki ne nastane z dajanjem stvari, ampak s podaritvijo sebe drugim. Dati se pomeni, da v sebi pustimo delovati vso moč ljubezni, ki je Duh Boga, in se na ta način odpreti njegovi stvariteljski moči. S tem, ko človek da sebe, ponovno sreča sebe, svojo resnično identiteto Božjega otroka, ki je podoben Očetu in je v občestvu z njim darovalec življenja, brat Jezusa, o katerem pričuje. »To pomeni evangelizirati. To je naša revolucija, kajti naša vera je vedno revolucionarna, to je naš najgloblji in neprestani krik,« je sklenil papež.

Vir: Radio Vatikan.