Dostojanstvo je beseda, ki jo Aleksis Cipras in Janis Varufakis najpogosteje uporabljata. Za dostojanstvo bosta trpela, spet ga bosta povrnila Grkom, dostojanstvo ni igra, je upanje za vso Evropo, za dostojanstvo sta pripravljena krvaveti, zanj si je Varufakis pripravljen odsekati roko. Težava je, da si dostojanstva ne moreš namazati na kruh. In to je tisto, česar levičarji od bolivarske Venezuele, castrovske Kube in nepotistične Argentine do slovenske Združene levice, španskega Podemosa in grške Sirize nikakor ne razumejo. Očitno so preslišali eno najbolj citiranih izjav vseh časov, pod katero se je podpisala Margaret Thatcher – da ti v socializmu sčasoma zmanjka denarja.

Prav to se je zgodilo v Grčiji. Potomce Aristotela in Sofokleja je čakalo bridko spoznanje, da se bankomati ne polnijo sami od sebe, da v avto namesto bencina ne morejo naliti morske vode (ki jo imajo v izobilju) ter da vsakodnevne dobrine ne rastejo na drevesih. To pri sebi vedo tudi šefi Sirize, zato brez filtra med možgani in usti grozijo celo s tem, da bodo begunce z otokov, pozabljenih od bogov, spustili v središče Evrope. Za nalašč, ker jim (neoliberalna) EU ne da denarja. Ja, povsem so izgubili kompas, vladanje za vsako ceno imajo v krvi, zapisano v genih. Njihove ideje so ne samo iz vzporednega sveta, ampak iz vzporednega vesolja, ampak ljudje še kar nasedajo, dokler ne nastane kaos.

Več lahko preberete na strani Reporterja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.