V petdesetih letih je zaslovela kot pevka z Ansamblom bratov Avsenik in pela slavno Tam, kjer murke cveto, nato pa se je odpovedala glasbeni karieri in z družino pobegnila v Kanado. A še vedno je najprej Slovenka in šele potem Kanadčanka, ponosno pravi Marija Ahačič Pollak. V Kanadi si je s soprogom Petrom ustvarila družino in udobno življenje, že štiri desetletja pa je nadvse aktivna v slovenski izseljenski skupnosti v Torontu. O svojem življenju v tuji deželi in neizbrisni ljubezni do domovine piše v svoji letos izdani biografiji Tečejo, tečejo nitke.
Marija Ahačič Pollak je bila rojena 8. maja 1937 v Tržiču. Komaj štiri leta je imela ko so jo Nemci z družino izgnali v Valjevo v Srbiji, v Tržič se je vrnila šele po koncu vojne. Po maturi na kranjski gimnaziji se je leta 1955 vpisala na študij glasbe v Ljubljani. Od leta 1956 je nastopala z ansamblom bratov Avsenik, leta 1960 pa je z možem Petrom Pollakom emigrirala v Kanado, kjer je vzgojila dve hčerki in doštudirala na univerzi McGill. Po selitvi iz Montreala v Toronto je postala aktivna v tamkajšnji izseljenski skupnosti in začela znova nastopati kot pevka. Bila je ustanoviteljica in urednica radijske oddaje Glas kanadskih Slovencev, leta 1991 je ustanovila dekliško vokalno skupino Plamen, ki že skoraj četrt stoletja združuje pevke slovenskega rodu v Kanadi. Za neutrudno in požrtvovalno delo med kanadskimi Slovenci in njihovo povezovanje z domovino je leta 2005 prejela red za zasluge Republike Slovenije, je tudi dobitnica več drugih priznanj. Je avtorica številnih pesmi, izdala je nekaj albumov in napisala tri knjige: Nitke življenja, Martinčkovi iz Tržiča (2005), Jože Kastelic (2010) in letošnjo avtobiografijo Tečejo, tečejo nitke.
Avseniki so vam kar precej zamerili, ker ste kar »po tihem« odšli.
Saj so mi lahko zamerili, če pomislite, da sem šla, ne da bi jim povedala, da zapuščam državo. V tistem času je bilo nemogoče, da bi to povedala komurkoli. Še moji bratje in sestre niso vedeli. Samo moji starši so vedeli, Avseniki, kje pa! Takrat so že imeli pevko, vedela sem, da ne bodo ostali brez nje.
V resnici so vas »izbrisali« iz zgodovine ansambla.
Da, izbrisali so me do njihove 60. obletnice.
Kdaj je prišlo do sprave?
Saj se nismo nikoli prepirali, samo odtujili smo se.
Potem pa tako: kdaj je znova prišlo do zbližanja?
Ob njihovi šestdesetletnici. Z Vilkom (Avsenikom, op. p.) sem ohranila stike, s Slavkom pač ne. Verjetno tudi on sam ni bil za to, kajti šla sem, ne da bi jim za to povedala. Morate vedeti, to je bil zanje šok. En dan sem bila njihova pevka v ansamblu, drugo jutro pa me ni bilo več. Nič se ne čudim, da so mi zamerili, malo pa se kljub vsemu začudena, da me niso dali v zgodovino ansambla, ker sem naredila njihovo prvo pevsko uspešnico.
Je imela vaša družina kaj težav, ker ste zbežali v tujino?
Malo, ne prav veliko. Družina je bila preseljena v Srbijo, tako da skoraj nismo bili v slabih odnosih z državo. Moj oče je bil ves čas kulturni delavec, bil je 40 let kapelnik godbe v Tržiču. Vem pa, da jim ni bilo prijetno. Tistikrat je bila odločitev taka, da greva. Tu res ni bilo nobene možnosti, da bi si moj mož lahko uredil življenje. Nikamor se ni mogel preriniti, na izpitih so ga metali, povsod je imel težave. Bil je pač Pollakov, Pollakovi pa so bili bogati ljudje, a nikoli nemčurji, nikoli. Njegovega brata so domobranci mobilizirali, moral je iti. Mama je jokala, a ni pomagalo. Saj sami veste, kako je bilo. No, vi ne veste, ste premladi. Ljudje se ne zavedajo, kako težko je bilo takrat, ko sem šla, da so bili popolnoma drugi časi. Nikoli nisem gojila nobene sovražnosti ali se izmikala ljudem tukaj. Tudi ko je šlo za Slovensko matico, pred katero so nas v Torontu svarili: »Bog ne daj, to je špijonska zadeva.« A sem šla tja, ker sem vedela, da mi bodo lahko pomagali – in so mi. Ne šefi, ampak uradnice na Slovenski matici, ki so bile fantastične. Pomagale so mi s telefoni in drugače. Nikoli me pa niso tam kaj prosili, verjetno niso menili, da sem dovolj pomembna.
Pogovarjal se je Marko Medvešek. Več lahko preberete v reviji Reporter magazin.
