V nedeljo prihaja na dvodnevni delovni obisk v Slovenijo ruski premier Dimitrij Anatoljevič Medvedjev. Putinov milejši alter ego se bo udeležil tudi tradicionalne slovesnosti ob Ruski kapelici pod Vršičem, ki je v zadnjih letih spremenila v romarsko svetišče slovenskih rusofilov, evroskeptikov in samooklicanih levičarjev. Si bodo borci za človekove pravice drznili protestirati ob tem visokem obisku, glede na sporno rusko vlogo v državljanski vojni v vzhodni Ukrajini? Je Medvedjev obisk tudi elegantna, čeprav posredna kršitev sankcij EU proti Rusiji?
Medvedjev prihaja z namenom, to je jasno. Rusi Evropski uniji sporočajo, da so v njenem obzidju tako velike razpoke, da se celo nizkorasli Medvedjev lahko brez težav splazi skozi. In na drugi, po našem prepričanju svobodnejši in bolj demokratični strani v Bruselj sporoči, da je Rusija posebna zaščitnica slovanstva, še posebej najbolj zahodnega, v boju proti brezsrčnim Germanom, ki so ravnokar na kolena spravili Grčijo, rusko pravoslavno sorodnico. No, tudi Slovenija, kjer je leta 2001 potekalo zgodovinsko srečanje med Bushem in Putinom, ima na ruskem geostrateškem zemljevidu bistveno večjo težo, kot bi ji jo pripisali glede na velikost in vpliv v Evropski uniji. S tem ni nič narobe, če bi seveda Slovenci to znali izkoristiti. Pokojni premier Janez Drnovšek je imel v tem pogledu precej dobro strategijo, ki je temeljila na nekakšnem ravnovesju med Washingtonom in Moskvo. Njegovi nasledniki se morajo o teh detajlih očitno šele naučiti, kajti sicer bodo delali napake, ki nas bodo na koncu drago stale, saj se utegne zgoditi, da bo izpadlo, kot da Slovenija ves čas sedi na dveh stolih.
Rusi za svoj manever prodora v osrčje Evrope niso po naključju izbrali prav Slovenije. Simbolika v ikonografiji Ruske kapelice pod Vršičem, kjer je med I. svetovno vojno v snežnem plazu umrlo okoli 200 ruskih vojnih ujetnikov, ki so za Avstro-Ogrsko gradili cesto čez ta prelaz, je kot naročena za pridigo o vojni in miru. Če bo prevladal mir, lahko Rusom iz hvaležnosti sezidamo še eno kapelico.
Pomenljiv delovni obisk
Na spletni strani ruske vlade so že 10. julija napovedali obisk: Dmitri Medvedjev bo imel s slovenskim kolegom Miroslavom Cerarjem pogovore o aktualnih vprašanjih trgovinskega in gospodarskega sodelovanja, znanosti in tehnologije, kulture, humanitarnih odnosov idr. Medvedjev se bo med dvodnevnim obiskom srečal tudi s predsednikom republike Borutom Pahorjem in predsednikom državnega zbora Milanom Brglezom. Med obiskom naj bi podpisali številne bilateralne sporazume.
Tako torej uradni Kremelj, ki prek Medvedjeva prihaja v prvo članico Evropske unije po dramatični ohladitvi odnosov pred dobrim letom, ko je med Vzhodom in Zahodom ponovno vzpostavila podobna razmerja kot v časih hladne vojne. Vendar so se nekatere stvari medtem tudi precej spremenile, kajti padec Berlinskega zidu je vseeno prinesel nova razmerja v Vzhodni Evropi, nenazadnje pa tudi slovensko samostojnost in članstvo v dveh organizacijah, s katerimi je Putinova Rusija že več kot leto dni v skoraj odkrito sovražnih odnosih. Zveza NATO in Evropska unija sta glede politike do Rusije sicer neenotni, a vseeno je bil dosežen minimalni skupni imenovalec. Slovenska “neuvrščena” politika, ki jo zagovarja predvsem zunanji minister Karl Erjavec, podporo pa uživa v večjem delu politike, precej odstopa od uradnih bruseljskih stališč, zato je tudi Medvedjev uradni obisk precejšen izziv za odnose znotraj Unije, kjer Slovenija spada med države, ki zavračajo zaostrovanje politike do Moskve.
S tem samo po sebi ni nič narobe. Tudi z obiskom visokega ruskega politika – v bistvu drugega najpomembnejšega, takoj za Vladimirjem Putinom – načeloma ni nič narobe. Kamuflaža z Rusko kapelico se zdi prikladna, celo simpatična. Tudi status “delovnega obiska” ne pove nič takšnega, kar bi vzbujajo sume o slovenskem “soliranju” v odnosih z Rusi. Pa tudi če bi se to zgodilo – zakaj pa ne, če je to dejansko v interesu Slovenije. No, problem je prav tu: da nimamo nobenih konkretnih dokazov, da bo poudarjanje toplega prijateljstva med državami, ki sta – to je pač dejstvo – v formalnem pogledu vseeno na dveh bregovih, rodilo tudi kakšne konkretne ekonomske ali politične koristi. Glede slednjih je skoraj zagotovo, da jih ne bo. Kvečjemu užaljenost Poljakov in treh baltiških narodov, ki zadnje leto živijo v nekakšni komaj prikriti paranoji pred ruskim medvedom.
Ruska kapelica kot forum politike
O tem, da se vlada zaveda občutljivosti nedeljskega in ponedeljkovega obiska iz Moskve, priča tudi obisk zunanjega ministra Erjavca v Kijevu le nekaj dni pred prihodom visokega ruskega gosta. Ukrajince je treba pomiriti, da ne bo prišlo do zmotnih zaključkov o (ne)enostnosti skupne evropske varnostne in zunanje politike. O ekonomski politiki je dvomov manj, saj že nekaj časa velja, da gospodarstvo najde poti do novih trgov tudi brez patronata politike. Ruski kapital, ki v Sloveniji ni tako eksotičen, je v zadnjem času zelo diskretno krepil svojo vlogo in pri tem pazil, da ne bi slučajno ustvaril vtisa, da gre za špekulativne investicije ali denar sumljivega izvora.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.