Zgodba Ivana Korošca, enega redkih, ki je preživel morijo teharskega taborišča in jo je predstavil na letošnjem Taboru Slovencev po svetu, pripoveduje, kako so se na začetku borili skupaj četniki in partizani, dokler jih ti niso napadli, ker se niso borili za komunistično internacionalo. Pripoveduje tudi o razmerah v taborišču Teharje.

»Domovina, ti si kakor zdravje,« je zapisal naš veliki Ivan Cankar. Resnično, domovina je naše zdravje, je veselje do življenja. Je pesem naših gozdov, je varnost gora, je bratsko zavetje. Za domovino danes prav posebno prosimo Boga, da nam jo še naprej ohranja skozi neurje viharjev, da nam še naprej ohranja ta biser, to sveto zemljico našo.

Tisto pomlad 42., ko sem bil še rosni mladenič, sem stal na straži pri sveti Jeri v Gorjancih z na strel pripravljeno puško in čakal… Bil je svinčeno težek tisti čas. Namočen s solzo in krvjo. Stopnjevalo se je nasilje. Ob nasilju pa je rasel odpor. Zato sem iz Ljubljane odšel v hribe v Gorjance. In vstali ste vi v Šentjoštu in dejali: »Šentjošta ne damo Sovjetom.« In pokazali smo, da na tej zemlji živimo Slovenci.

S partizani sem se prvič srečal v Vrhpolju na Gorjancih. Nervozno sva zagrabila za orožje in naperila drug proti drugemu. S stisnjeno pestjo me je pozdravil »smrt fašizmu!« »Bog daj, Bog daj«, sem odgovoril, pa nisva sprožila, ker jaz nisem bil fašist in on ni bil komunist.

Vse pogosteje sva se potem srečevala po gorjanskih stezah. Med nama je plahnelo nezaupanje; celo kruh sva si delila med seboj. Kruh, tista vlažna grenka koruzna kepa, ki je po plesnobi dehtela, katera je uboga dninarica odtrgala lačnim otrokom od ust, da je potolažila dva sestradana capina. In drug drugemu sva naročala pozdrave za mamo tam daleč, če me več nazaj ne bo.

Potem so se vrstili naši skupni napadi na sovražnika: na Cikavi, na Ratežu, v Smolenji vasi, Pogancah. Vendar početje političnega komisarja, ki je partizane gonil v napad, nismo razumeli. Zakaj ni šel on naprej, kot naši vódniki? Tudi v tem smo si bili različni, kot ogenj in vihar. Njim je šlo za internacionalo, ne za našo domovino. No, in ta komunizem je odločil, da smo se razšli sovražni. Gorela je domovina, a korak je prestregla partija, vse je bila prevara. Partiji je šlo za oblast, za komunistično oblast. Ne proti okupatorju, proti nam, demokratičnim Slovencem. Mi pa smo umirali prevarani po Angležih in bili živi zmetani v brezna in rudniške jaške, za ceno naše lepe in drage Slovenije.

V Teharjah je imel vsak partizan pravico ravnati, kakor je hotel. Vsak je delal z nami, kar se mu je zljubilo, pa nihče za to ni odgovarjal. Po vsej verjetnosti je nekdo določil, da bi otroke odpeljali v neko oskrbo, pa je prišel drugi »višji« in ukazal: »da naj ta bela golazen pocrka, kot je zapisal Tone Seliškar, 26. maja 1945 v uvodniku Slovenskega poročevalca: »Tudi njihove korenine bomo posekali in maščevanje táko bo seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njihove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali«

Bilo je nekako 10. junija. Ko je pojenjala vročina, so prinesli na dvorišče mizo in šop papirjev. Z njimi so prišli komisar Tomo, komandant taborišča Joža Škulj ter Ivan Vodnik. Dežurni nas je uvrstil. Pred mizo se je postavil komisar in začel nekako takole: »Od tu boste šli vsak v svoj domači kraj, ker vas bo sodilo ljudsko sodišče. Kdor ni nič hudega storil, bo oproščen. Kdor pa ima krvave roke, bo dobil pravično kazen. Tu vas ne bo nihče pretepal, nič se ne bojte.«

Tudi to pot so bile besede partizanskega komisarja velika laž. Že čez nekaj minut se je dogajalo prav nasprotno, kar je obljubljal: udarjali so nas s koli, z biči, kamor je padlo. Po pregledu in urejevanju list je začel klicati imena Rupnikovega polka. Vsak klicani se je oglasil in stekel za barako. Tu pa tam je kdo pomahal v srečno snidenje. Prvi večer so jih klicali 400 do 500. Pred taboriščem je čakalo 10 tovornjakov. Na vsakega so naložili 40 in več vojakov. Vsi so morali posesti in pokrili so jih s plahto, da se ni videlo, s kakšnim tovorom in kam drvijo tovornjaki.

Zapisal Matjaž Merljak, več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.