Tranzicijski dosje Simona Vrhunca, ki je zadnjih šest let simboliziral ljubljanski Univerzitetni klinični center, pričenjamo v časih, ko sta Marko Vrhunec in Janez Zemljarič formalno obvladovala socialistično slovensko zdravstvo. Naša zgodba se pričenja 3. januarja 1980, ko so maršala Tita sprejeli v UKC Ljubljana zaradi zapore glavne arterije, ki je levi nogi grozila z gangreno.
Titova poslednja klinika
88-letnega predsednika SFRJ bi gangrena zagotovo odnesla na oni svet. Stari, kot so ga klicali sodelavci, je pač rad kadil Castrove cigare Kohiba in tudi sicer ljubil “joie de vivre”. Glede na vse skupaj jo je še kar dobro in dolgoživo odnesel. Samo predstavljamo si lahko, kako so mnogi njegovi “zvesti” sodelavci komaj čakali, da se končno poslovi. Čakali so, da se otresejo njegove sence, si vrtičke razdelijo po svoje in napišejo pravila igre na novo.
Potem, ko so staknili glave (kot da bi šlo za kak redek medicinski problem – ali kako je tudi gnila noga lahko predmet svetovne diplomacije) najvidnejši jugoslovanski zdravniki ter svetovno znana kirurga (kako simbolično, predstavnika obeh strani takrat še kako žive železne zavese) dr. DeBakey iz ZDA in dr. Knyazev iz Sovjetske zveze, je padla odločitev, da skušajo nogo rešiti z operacijo.
Sprva je kazalo, da je bil poseg uspešen, vendar so morali že nekaj ur kasneje resno razmisliti glede amputacije, saj je maršalovo tkivo začelo pri živem telesu razpadati, kakor je razpadala že tudi država, ki jo je vodil. Tito, ki je navadno odločitve sprejemal sam, se je bil primoran, tokrat skupaj s sinovoma, odločiti žrtvovati enega od štirih udov za rešitev preostalega telesa. Kolikokrat je moral prej sprejeti podobne odločitve, ne vemo. Vsekakor je bilo tokrat drugače – žrtvovati je moral del sebe.
Usodni rez je bil izveden v UKC Ljubljana 20. januarja 1980. Simbolično je bil s tem zadan tudi usodni rez takrat že potihem razkrajajoči se SFRJ. Prvi obeti po amputaciji so bili dobri, vendar so se mrhovinarji v ozadju že pripravljali na pogreb največjega državnika vseh časov. Podobni trenutki so bili v zgodovini vedno tudi trenutki delitve cesarjevega plena med “zveste” sodelavce in razmerja sil so se vedno prerazporedila. Dan pred dogodkom so bile dovoljene sanje, po pogrebu je bil vedno nov dan. Kako krvavo se je vse skupaj končalo, Stari ne bo nikoli vedel, smo pa žal kalvarijo jugoslovanske Potemkinove vasi doživele današnje generacije.
4. maja 1980 ob 15:05 je prenehalo biti pogumno srce predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije, predsednika Predsedstva SFR Jugoslavije, predsednika Komunistične partije Jugoslavije, jugoslovanskega maršala in poveljnika Jugoslovanske ljudske armade, sina slovenske matere. Na njegov pogreb, kakršnega oko slehernika še ni videlo, so se zgrnile vse pomembne in “pomembne” glave tega sveta, kraljeve, demokratične, nacionalistične, fašistične, diktatorji ter takšni in drugačni rito*izniki, da bi le bili videni.
Vsi predsednikovi možje
Kaj so tiste usodne dni počeli Titov tajnik in visoki oficir Službe državne varnosti (SDV) Marko Vrhunec, stric strojnega inženirja Simona Vrhunca, ki je minuli teden odstopil z mesta večletnega v.d. direktorja t. im. Univerzitetnega Kliničnega centra Ljubljana, ustanove, kjer je bil zadan poslednji rez v maršalovo tkivo in tkivo SFRJ, njegov šef in direktor Službe državne varnosti Janez Zemljarič, sicer v zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja generalni direktor UKC Ljubljana in Simonov mentor ter sam strojni inženir in danes že bivši v.d. direktorja UKC Ljubljana Simon Vrhunec, lahko le ugibamo.
Prva dva sta bila gotovo polno zasedena s pripravami na pogreb svojega vrhovnega poglavarja, po glavah pa so jima verjetno tudi že rojile misli o tem, kako čim bolj optimalno legalizirati krajo davkoplačevalskega denarja (tudi v zdravstvu) z uporabo t.i. Zemljaričevih črpalk (firma na drugi strani meje, navadno v lasti zamejskih Slovencev in firma na naši strani meje za interne operacije), ki jih je SDV sicer uporabljala za molzenje še zadnjih kapelj znoja delovnega ljudstva za polnjenje udbaških skritih fondov v tujini (črpalke delujejo še dandanes). Najverjetneje.
Zagotovo pa je takrat najstnik in nečak Titovega tajnika, ki se je kasneje odločil za študij strojnega inženirstva in po bil spletu naključij dodeljen brez pravih referenc s strani stričeve parainstitucije za direktorja t.i. UKC Ljubljana, gulil srednješolske klopi. In Simon je imel vsaj enega za naše prihodnje zgodbe zanimivega sošolca. Zanimivo bi bilo vedeti, ali sta se takrat razumela ali ne. Sta plonkala drug od drugega? Sta skupaj preganjala dekleta ali bila rivala? Sta bila pobalina, ki ju je vzgojila cesta, ali pridna učenca in ponos svojih mater?
O pobalinstvih drugič. Za zdaj se osredotočimo na ključno vprašanje: zakaj bi vrhunski direktor vrhunske in univerzitetne bolnišnice, ki je preživel različne vlade in ki se ga do sedaj ni upala ali ga ni smela razrešiti nobena, kar naenkrat odločil, da odstopa od vodenja največje in po njegovih besedah vrhunske bolnišnice?!
Se je vsega naveličal? Se je nabralo preveč okostnjakov? Se udbaška struktura, potem ko je prvi med enakimi v levi mafijski družini bojda od vsega hudega že nekaj mesecev hospitaliziran v Polju, dokončno podira? So mu svetovali časten umik, da ne bi bilo potrebno z rezom reševati telesa, kot so pred 35 leti reševali Titovega? Bo v UKC jeseni res počilo z epskimi razsežnostmi? Ali so ga preprosto morali malo umakniti, da po vseh teh letih vendarle ne bi preveč smrdelo?
Kdo si, Simon Vrhunec?
Preden skušamo odgovoriti na ta vprašanja, najprej poglejmo, kdo sploh je Simon Vrhunec. Glede na zelo borne podatke, ki jih lahko izbrskamo na internetu je, razen dejstva, da je nečak Titovega tajnika in bivšega oficirja SDV Marka Vrhunca – “nobody” oziroma nihče. Drugih resnih referenc za vodenje glavne in vrhunske in univerzitetne bolnišnice v državi pravzaprav nima. Še najmanj pa je oseba, ki bi bila primerna za vodenje vrhunske univerzitetne ustanove. Po izobrazbi je strojni inženir (?!). Ali zna kdo razložiti kaj dela strojni inženir na mestu generalnega direktorja univerzitetne bolnišnice? Si predstavljate, da bi Akrapovičev razvojni oddelek vodil zdravnik?!! Je magister ekonomije. OK, tudi to ni referenca za vodenje univerzitetne bolnišnice, saj vemo, da se je dalo magisterij v tistih časih izdelati z lahkoto.
Še huje, pozor!, naslov magisterij,a s katerim se bivši vrhunski direktor hvali, da je magister ekonomije, je “Organizacija vzdrževanja v majhnem letalskem podjetju” (!??!). WTF*? Resno, no… Kakšna je vrednost takega dela, da ima človek akademski naziv magister ekonomije? In kaj ima to zveze z zdravstvom. Pa ko bi vsaj šlo za organizacijo dela v velikem letalskem podjetju ali helikopterski enoti za reševanje ponesrečencev … Pri tem ne bi špekulirali, ali je delo originalno, ali kot je bilo takrat očitno moderno, prekopirano.
Kaj še vemo o Vrhuncu? Delal naj bi pri Adrii Airways. Super referenca za vodenje univerzitetne bolnišnice. Nato je bil nekaj časa parkiran na Ministrstvu za zdrav(j)e kot tretjerazredni aparatčik, kjer so ga v stričevi parainstituciji verjetno že pripravljali za glavno operacijo in vrhunec kariere, “vodenje” UKC Ljubljana. Edina referenca, ki kolikor toliko stoji, je izlet na mesto pomočnika direktorja v času, ko je bolnišnico vodil Dušan Keber. Na kar lahko gledamo kot neke vrste pripravljalno prakso za vlogo, ki se po šestih letih končuje. Ali pa je bil Kebru preprosto vrinjen s strani zdravniško-medicinske mafije, ta pa ni mogel reči ne? Kakorkoli že, ob pomanjkanju pravih referenc niti na uradni spletni strani ustanove, ki jo je vodil, z več kot njegovo sliko, elektronskim naslovom, dvema telefonskima in eno faks številko ter nazivom generalni direktor očitno nimajo svojega direktorja s čim pohvaliti. Si predstavljate, da bi denimo v angleški verziji strani pisalo, da je generalni direktor univerzitetne bolnišnice strojni inženir? Kaj bi si mislil njegov kolega iz tujine, preden bi prišel na obisk in bi prebral kaj takega?
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
