V evropskih državah, ki se soočajo s stagnacijo ali celo nazadovanjem ekonomije, socializem postaja iz dneva v dan bolj opevana politična tema. Nekateri v njem vidijo mesijanskega spodbujevalca gospodarske rasti, zlasti z obsežnejšim zadolževanjem države in trošenjem izposojenega denarja. Drugi od socializma pričakujejo robustno zavarovanje in ohranitev obstoječih socialnih pravic ter kakovosti življenja. Za tretje pa je socializem zanesljiva pot k ozdravitvi vrednostno strte družbe, ki trpi za pomanjkanjem solidarnosti in človekoljubne skrbi za bližnjega.
Zgodovinska dediščina evropskega kulturnega prostora
Pravzaprav so prvine socializma v Evropi navzoče že od konca druge svetovne vojne. Očitno razvidne so predvsem v socialnem tržnem gospodarstvu, ki ga je večina evropskih držav uporabila za povojno obnovo svojega uničenega gospodarstva. Realno gledano Marshallovega plana in drugih obsežnih mednarodnih načrtov za ekonomsko okrevanje Evrope ni bilo mogoče uresničiti brez okrepljenega kriznega državnega intervencionizma »kejnezijanskega« tipa ter skrbnega centraliziranega nadzora.
Vendar ima naklonjenost Evropejcev socializmu še globlje korenine. Univerze v Evropi in družbenokritični intelektualci so bili naklonjeni marksizmu in podobnim levičarskim idejam že v času med prvo in drugo svetovno vojno. Sam izbruh vojne je bil zanje povsem naravna in pričakovana faza razvoja »imperialističnega« kapitalizma v njegovi neizogibni usodi propada. Ob tem ni mogoče spregledati, da je nagnjenost h korporativizmu, ki je tako očitno značilna za socializem, bila navzoča že v cehovstvu evropskih srednjeveških mest. Cehi naj bi bili sicer utelešenje krščanske ljubezni do bližnjega na področju opravljanja vsakdanjega dela. Vendar sta bila njihova stranska učinka tudi monopolizacija obrti in omejitev osebnih svoboščin posameznika, česar se srednjeveški škofje niso zadrževali nasloviti in ostro kritizirati.
Uvedba socialno-tržnega gospodarstva v Evropi je bila inovativni poskus združitve ideje svobodnega trga in korporativizma. Prvo so promovirale ZDA, ki so po drugi svetovni vojni evropski družbi priskočile na pomoč z izdatno finančno pomočjo. Drugi pa je bil, kot rečeno, zgodovinska dediščina kulturnega prostora Evrope in oblika učinkovitega odpravljanja grozljivih materialnih in moralnih posledic druge svetovne vojne. Evropske države so tako okrevale z mešanico zasebne in državne lastnine. Zgradile so okrepljeno socialno državo, ki je prevzela skrb za zdravstvo, šolstvo, kulturo in socialno varnost za primer brezposelnosti ter starosti. Odločile so se za delavsko sooupravljanje podjetij in uveljavitev kolektivnih pravic delovnega prava. Vzpostavile so močan vpliv države in njenega uradništva na gospodarstvo. Takšno socialno-tržno gospodarstvo je bilo deležno široke podpore tako krščanskodemokratskih kot tudi socialdemokratskih sredinskih političnih strank.
Model z vtkanimi napakami
Kot kažeta teoretični razmislek in praktične izkušnje, pa so v socializem vtkane nekatere napake, zaradi katerih bo to vedno in povsod neuspešen ekonomski model. Močno dejavna socialna država zmanjšuje motivacijo za sprejemanje podjetniške pobude in prevzemanje tveganj, kar je gonilo za ustvarjanje dobrin in blagostanja. Ljudje se zanašajo na državo, da bo ustvarila delovna mesta in zagotovila plače ter pokojnine. Takšna socialna država niti ne spodbuja rodnosti, ker otroci ne predstavljajo enega izmed socialnih zavarovanj delovno aktivne populacije za starost. Socializem, zlasti demokratičen, ne vsebuje mehanizma za vzdrževanje dolgoročno vzdržnega obsega socialnih pravic. Demokratične politične stranke in javnost niti v času ekonomske krize niso sposobne ukiniti ali se odpovedati bonitetam in ugodnostim, ki so bile podeljene kot posledica politične demokracije (volilnih obljub in strankarske trgovine) ali delavske participacije (kolektivnih pogodb in stavk). Mešanica zasebne in državne lastnine povzroča, da so najbolj lukrativni in stabilni tisti posli, ki se sklepajo z državo oziroma državnimi podjetji. Politike in državne uradnike to izpostavlja tveganju korupcije, med zasebniki pa otežuje pravično konkurenco.
Ob tem je že na prvi pogled jasno, da niti državno zadolževanje in trošenje javnih sredstev dolgoročno ne more uspešno odpraviti krize gospodarstva, v katerem je navzoča izdatna količina prvin socializma. Ugodnost pogojev zadolževanja in investicijska narava trošenja ne vpliva bistveno na to kruto resnico.
»Nestvarna družbena ureditev«
Potemtakem ne preseneča, da so bili krščanski avtorji do socializma kritični že vse od njegovega nastanka v 19. stoletju. Španski duhovnik Jaime Balnes ga je označil za nestvarno družbeno ureditev in opozoril, da ne more narediti novega oziroma boljšega človeka. Socializmu je očital materialistično ideološkost, ki človeka ponižuje na raven rastline ali kvečjemu živali in mu odreka svobodno voljo.
Več lahko preberete na strani priloge Družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
