Družbi znanja naproti. Samo kakovostno znanje naredi družbo ustvarjalno, konkurenčno in bogato.
Znanje je bilo skozi vso človeško zgodovino pomemben dejavnik, ki je odločal o napredku ali zaostajanju določenega področja ali skupnosti, o njenem blagostanju ali revščini. Temu spoznanju ustrezno so v uspešnih državah oblikovali, dopolnjevali in spreminjali tudi šolski sistem, ki je v moderni družbi glavni posredovalec znanja. Kot pravilen odziv na področju izobraževanja naj navedem samo odziv srednje Evrope, ki je z ustanovitvijo tehniških univerz poskušala zapreti tehnološki prepad, ki je bil posledica industrijske revolucije v Veliki Britaniji. Danes lahko ugotavljamo, da je naš del Evrope v teh prizadevanjih uspel. Podoben je bil odgovor tudi v Franciji.
Če je bilo znanje pomembno in odločilno za napredek in blagostanje človeške družbe v klasični industrijski dobi in pred njo, je še pomembnejše zdaj, ko klasična industrijska družba, vsaj v razvitem delu sveta, kamor prištevam tudi Slovenijo, prehaja v družbo znanja. V njej postane znanje ob delu in kapitalu daleč najpomembnejši proizvodni dejavnik, kar je njena osnovna značilnost. Zato je toliko bolj samo po sebi razumljivo, da mora neka družba na prehodu v družbo znanja, če hoče ohraniti svojo konkurenčnost na zdaj globalnem trgu in ob tem tudi svojo socialno koherentnost smotre in cilje izobraževanja na novo definirati. Cilj mora biti dovolj številčen ustvarjalni razred, torej osebe, ki so sposobne kreativnega dela, ki so sposobne ustvarjati nove tržno zanimive produkte in usluge. Florida ugotavlja, da so nemoteni pogoji za prehod v družbo znanja izpolnjeni, kadar je 30 odstotkov vseh delovnih mest ustvarjalnih. To je potreben, ni pa še zadosten pogoj. Različna znanja morajo biti znotraj družbe tudi smiselno razporejena med posamezniki, da je omogočen nastanek ustvarjalnih omrežij, ki so osnovni gospodarski dejavnik nove družbe in zagotovilo njenega uspeha.
Velika nesorazmerja v izobraževalnem sistemu
Žal moram ugotoviti, da je vrsta vlad vodila slovenski izobraževalni sistem neodgovorno in slabo. Mogoče je to ena, če ne največja napaka naše tranzicije. Upoštevan ni bil niti prehod na tržno gospodarstvo niti prehod v družbo znanja. Posledice neprilagajanja novi stvarnosti in neustrezno vodenje izobraževalnega sistema je, da se v Sloveniji spopadamo z velikimi nesorazmerji v izobraževalnem sistemu, ki imajo za posledico veliko brezposelnost predvsem med mladimi. Velik del generacij, ki končujejo šolanje, je nezaposljiv – njihova izobrazba ne ustreza zahtevam trga dela ali svojih študijev ne zaključijo. Ostajajo pa predvsem v gospodarskih panogah, ki so kritične za zagon novega razvojnega cikla in prehod v družbo znanja, številna delovna mesta nezasedena. Zanje preprosto ni ustrezno šolanih človeških virov. To ponazarjajo tudi podatki, da se v Republiki Sloveniji z majhnimi letnimi odstopanji 75 odstotkov generacije vpisuje v terciarno izobraževanje. Tak delež terciarno izobraženega prebivalstva ne morejo zaposliti niti tehnološko in industrijsko najrazvitejše ekonomije. Pri njih se v terciarno izobraževanje praviloma vpisuje manj kot 40 odstotkov generacije. V Sloveniji so pri vpisu in diplomah preveč zastopani družboslovno-humanistični programi. Njihovo razmerje z tehniško-naravoslovnimi je 2,2–2,8 : 1. V referenčnih državah, kjer je nezaposlenost, ali, kar je še pomembneje, nezaposljivost mladih diplomantov majhna ali skoraj nična (na primer Avstrija in Nemčija), je to razmerje približno 1 : 1 ali celo nekoliko v korist tehniških študijev.
Na podlagi zgoraj navedenega moram zaključiti, da se slovenski izobraževalni sistem nahaja v globoki krizi. Res je, da jo ekonomska kriza še poglablja. Tudi je pa res, da izobraževalna kriza poglablja gospodarsko.
Več lahko preberete na strani
_______________
Časnik ni zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko podprete z donacijo.
