Kaj je tako privlačnega na Balkanu, da smo Srednjeevropejci vedno znova očarani nad njim? So to hrana, pijača, komunikacije med ljudmi? Nas navdušuje počasnost, s katero se tam “vrti svet”, smo presenečeni nad nadpovprečno prvinskimi čustvi, ki jih rojeva tamkajšnja družba, obenem pa smo pripravljeni spregledati ves nered, umazanijo, slabo delujoč sistem in vse tisto, kar običajno razumemo pod pejorativnim pridevnikom “balkanski”?
Evropejci, zlasti tisti, ki smo nekoliko bolj “alpskega” tipa, imamo to šibko točko, da nas južnaška ležernost vedno znova odpelje in očara s svojim nespornim šarmom, a le kadar je v korelaciji z užitkom, počitnicami oziroma potovanjem. Živeli in delali pa v takšnem okolju bržkone ne bi nikoli, saj enostavno ne ustreza našim pričakovanjem in civilizacijskim standardom.
Grčija je čudovita turistična destinacija, njene severne sosede — republike nekdanje Jugoslavije, od turistično še vedno eksotične Makedonije do vedno bolj preračunljive Hrvaške — ponujajo kopico kulinaričnih, etnoloških in netipičnih dopustniških izzivov — in s takšnimi očmi tudi gledamo nanje. Tisti drugi, protestantski obraz, ki ga je poosebljal pravičniški nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, kaže na dejansko sliko in predvsem razgalja sistem, ki je skrit za souvlakijem, čevapčiči ali baklavo. Orientalizem, z eno besedo.
Orientalizem je čudovit, dokler ne posega v denarnice evropskih davkoplačevalcev. Vsi bi radi uživali na sredozemskih plažah in kulinariki lokalnih narodov, dokler ne gre za vprašanje, kdo bo financiral njihov “bail-out”. Lepo se je sončiti na južnih plažah, piti in jesti v restavracijah, kjer nikoli ne prinesejo računa, spati v hotelu, kjer sprejemajo le gotovino in se na koncu prepričljivo opravičijo, da računa ne morejo natisniti, ker da se je pokvaril tiskalnik.
Vse to lahko toleriramo, dokler se ne pojavi vprašanje enakosti in odgovornosti. Ne, nismo vsi enaki, sploh v tako umetni in politični tvorbi, kakršna je Evropska unija; smo morda vsake toliko kvečjemu enakopravni, pa še to je zadnje čase hudo drzna teza. Skandinavec, Slovenec ali Mediteranec ne bodo nikoli enaki, o njihovi enakopravnosti pa bo verjetno pogosto odločalo sodišče, kajti med njimi obstaja visoka verjetnost konflikta glede osnovnih vrednostnih temeljev.
Slovenski kompleks “balkanstva” je otrok skoraj sedemdesetletne vključitve v dve državi, katerih vrednostni temelji so bili precej drugačni od naših. Nenazadnje se je to poznalo tudi pri različnih pravnih sistemih, podedovanih ob vstopu v južnoslovanski državi, zlasti socialistično Jugoslavijo, iz katere smo Slovenci izstopili v zadnjem trenutku. Orientalizem nas bi počasi, a zanesljivo ugonobil in spremenil do te mere, da ne bi več mogli govoriti o Slovencih kot srednjeevropski naciji.
Sedemdeset let orientalizma je vseeno naredilo toliko škode, da bomo potrebovali še sedemdeset let, da se ga bomo otresli. Delovne navade, izigravanje predpisov, goljufanje države, podkupovanje in predvsem fenomen “nadmudrivanja” — beseda, ki je naš SSKJ nikakor ne more posloveniti —, za katerega lahko mirno napišemo, da predstavlja središče balkanske mentalitete, stoletja podvržene orientalizmu, so ostale v naši kolektivni zavesti kot nekaj sprejemljivega ali celo zaželenega(!).
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.