Dogajanja okoli arbitražnega sporazuma so se na slovenski strani prevesila v popolno burlesko. Nerešeno vprašanje meje s Hrvaško nam tako že od osamosvojitve naprej kot Demoklejev meč visi nad nami. Odprtega vprašanja se v resnici sploh nismo lotili, vsakokratna oblast ga je odrivala na stran, kar nam nakazuje njeno nesposobnost razvozlati ta gordijski vozel.
Zapravljena je bila tudi prva priložnost rešiti odprto vprašanje meje ob vstopanju Hrvaške v Evropsko unijo, kjer bi Slovenija imela možnost uveljaviti svoje interese, saj je imela na razpolago »unovčiti« veto na vstop Hrvaške v EU. Navkljub številnim mnenjem naj Hrvaški ne popustimo in zahtevamo rešitev vprašanja meje pred vstopom v EU, se to ni zgodilo. Slovenska politika je za Slovenijo tako pomembno strateško vprašanje konec novembra 2009 in z ratifikacijo v Državnem zboru v aprilu 2010 prepustila arbitražnemu sporazumu, ki je še povečal negotovost ugodne rešitve za Slovenijo. Za uveljavitev arbitražnega sporazuma in preložitev odgovornosti z oblasti na državljane v primeru neugodne rešitve za Slovenijo, smo morali državljani na naknadni zakonodajni referendum, ki pa je, žal, sporazum potrdil, čeprav z minimalno večino. S tem smo zaigrali svojega največjega aduta. Argumentacija, da zaradi odprtega vprašanja meje ne moremo ovirati vstopa Hrvaške v EU, »izvisi« ob primeru slovenskega vstopa v EU in izpolnjevanje zahtev Italije in optantov …
Glede na razvoj dogodkov bi pričakoval, da bo slovenska politika in diplomacija tokrat naredila vse, da bi bila rešitev odprtega vprašanja meje v okviru arbitražnega sporazuma kar najbolj ugodna za Slovenijo ter proces čim bolj neoviran. Zaradi naivnosti slovenske diplomacije, ki bi morala poskrbeti za profesionalnost vseh vpletenih na vseh ravneh, se je Hrvaški ponudila priložnost, da iz arbitražnega sporazuma izstopi. Kaj si lahko mislimo o slovenskem zunanjem ministru in njegovih infantilnih izpadih v javnosti, ki so bili prvi znanilci prihajajoče katastrofe? Kot minister ni uspel zagotoviti niti enega pogoja za uspešno razrešitev odprtega vprašanja meje, še več, sam je celo prispeval k zapletom v procesu arbitražnega procesa. Na koncu se je tudi imenovanje novega slovenskega arbitra in njegovega zgodnjega odstopa prelevilo v breme samega arbitražnega sporazuma. Kot da niti ene stvari ne znamo ali zmoremo narediti prav … še več, kot da našo zunanjo politiko in diplomacijo vodi Hrvaška.
Hrvaški težko očitamo, da ščiti svoje interese, lahko pa očitamo našim oblastnikom, da ne ščitijo naših. Ves čas se zdi, da se ukvarjajo le sami s seboj. No, ne samo sami, z njimi se igrajo še mnoge kapitalske mafijske naveze, ki preko njih ščitijo svoje finančne interese z izčrpavanjem javnih sredstev. Slovenska diplomacija je očitno »zreducirana« na telefonske pogovore po nekriptiranih linijah … slovenska obveščevalna dejavnost pa na prisluhe slovenskim politikom in gospodarstvenikom za namene političnega obračunavanja in izsiljevanja, saj niti ni zmogla zagotoviti podatkov o pogovorih med hrvaškimi predstavniki in njihovim arbitrom, ki bi jih lahko uporabili v nastali situaciji.
Lahko samo še ugotovimo, da je zaradi naivnosti dveh slovenskih predstavnikov v arbitražnem procesu ter ministrove subjektivne in objektivne odgovornosti ugoden razplet za Slovenijo ponovno nedosegljiv. Arbitražni sporazum je praktično že propadel – Hrvaške verjetno nihče ne more prisiliti, da bi spoštovala sprejeto odločitev. Upamo lahko le, da se je »Janezek nekaj naučil« , in da bo svoje spoznanje znal tudi unovčiti ob vstopanju Hrvaške k Schengenskem sporazumu ali Evropski monetarni uniji (Euro).
Vprašanje meje se nam (oblasti) nikoli ni zdelo tako pomembna tema na naši samostojni poti. Obnašali smo se, kot bi bila naša suverenost že zagotovljena na našem celotnem ozemlju. Seveda še danes tiščimo glavo v pesek …
ROK PREŠERN
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
