Tri resnice o dialogu

Dialog je pozitivna beseda. Pomeni pogovor, praviloma med dvema osebama. Pes, ki laja, ne grize, in dva, ki se pogovarjata, se ne tepeta. Kar je dosežek že samo po sebi. V angleškem jeziku je uporaba besede dialog strmo naraščala od druge svetovne vojne tam nekje do 9. septembra 2001. Približno od takrat naprej pada.

Učili so nas, da dialog pomeni, da govorimo resnico, da sogovornika poslušamo in ga poskušamo razumeti. Oz. da se trudimo, da bi sogovornik razumel nas. To bi šlo nekako skupaj s tisto teorijo komunikacij, ki pravi, da komuniciramo, torej se pogovarjamo, zato, da bi nekomu prenesli neko informacijo.

Ampak to ni niti edini niti glavni namen komuniciranja. Namen komuniciranja je, da ima neke posledice mimo samega oddajanja in sprejemanja sporočil. Namen dialoga je verjetno ta, da enega in drugega sogovornika napoti, spodbudi k nekim dejanjem ali aktivnostim.

Dve naivni predpostavki imamo torej včasih v zvezi z dialogom: da govorec govori resnico in da govori zato, da bi nam nekaj povedal.

Resnica in resnicoljubnost

V zvezi z resnico obstajata dva pogleda na svet. Da je resnica ena in da je resnic več. Dialog na Slovenskem je šel k vragu tisti trenutek, ko je v Sloveniji obveljalo, da je resnic več.

To je seveda popolna neumnost. Z izjemo nekaterih dogodkov v subatomskem svetu, zaradi katerih je zaslovel fizik Heisenberg, pač velja, da dve stvari hkrati ne moreta biti na istem mestu in da ena stvar ne more biti hkrati na dveh koncih. Da se je kozarec razbil ali pa se ni razbil. Da se je razbil v nedeljo, ali pa se je razbil v ponedeljek. Ne, ni več resnic, kozarec ni hkrati razbit in cel. Lahko je razbit, lahko je pa cel.

Seveda ni vse tako jasno kot razbitost nekega kozarca. Že v zvezi s tem, ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln, je diskusija lahko nekaj daljša. Resnica optimista je, da je napol poln, resnica pesimista pa, da je napol prazen. Resnica fizika je, da je v kozarcu, ki drži dva deci, en deci pijače. Resnica inženirja je, da je kozarec za količino pijače, ki je v njem, prevelik.

Razlikovati je torej potrebno med tem, kaj je resnica in kaj je mnenje. Kaj je dejstvo in kaj zgolj konstrukt. Težava pa je v tem, da je vse, o čemer govorimo, konstrukt. Vse so samo simboli, ki ponazarjajo reči iz resničnega ali navideznega sveta, o katerih imamo neke misli. Simboli niso resničnost, ampak so – pač – simbol resničnosti. Da je kozarec razbit, ni vsa resničnost tistega kozarca. Že to, da si sploh izberemo tisti kozarec kot objekt našega zanimanja, je konstrukt, ali, če hočete, izmišljotina. Vsekakor pa je to naša izbira. Vsega o svetu, z vsemi podrobnostmi, ne moremo komunicirati. Ne zato, ker ne bi imeli dovolj časa ali megabytov pomnilnika, ampak, ker komuniciramo s simboli, besedami, ti pa so naša izbira in ne resnično stanje stvari.

»Vsa resnica in nič drugega kot resnica«, kot pravijo v ameriških sodnijskih nanizankah, je torej v filozofskem smislu konstrukt. Tudi če je vse, kar povemo, res.

Nekaj drugega pa je resnicoljubnost. Na razliko je odlično opozoril dr. France Cukjati v nekem govoru, ki ga je imel še kot predsednik parlamenta. Resnicoljubnost pomeni ljubiti resnico. Pomeni trud, da v komuniciranju, pisanju, dialogu iščemo resnico oz. da bistveno izluščimo na način, ki čim bolj ustreza stanju v resničnem svetu oz. v naravi. Da je kozarec okrušen, je bolj resnicoljubno, kot da je poškodovan, kar je bolj resnicoljubno od tega, da je razbit.

Nekateri v dialog naivno vstopamo v pričakovanju, da bo sogovornik resnicoljuben. Ampak pogosto imamo opraviti s sogovorniki, ki bi tudi tole o resnicoljubnosti dali v oklepaj – češ – ljubimo lahko različne resnice.

Pozicija, da je resnic več, je udobna. Zame je res to, zate to, nobene potrebe ni, da mnenja soočiva, nobenega napora ni treba vložiti, da se dokopljeva, čigava resnica je prava, čigava je bolj resnicoljubna.

Več lahko preberete na blogu Socialnega tedna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.