Ivo Jevnikar. foto: Novi glas.

Sedemdeset let ni kratka doba, vendar je zaradi usodnosti takratnih dogodkov in polstoletne zamrznitve svobodne razprave v osrednjem delu slovenskega naroda v mnogih vidikih dogajanje pred 70 leti – in seveda nekaj let pred tem in nekaj let za tem – tako živo, da nas močno zaposluje tudi danes.

Tako imenovano “kratko” 20. stoletje je bilo za nas nabito z zgodovino.

Razen rojakov v Terski in Nadiških dolinah ter v Reziji, ki so pod Italijo od leta 1866, se je velika večina slovenskega naroda leta 1918 znašla v čisto novih političnih okvirih. Konec je bilo avstro-ogrskega cesarstva in več kot 600 let vladavine Habsburžanov. Danes velikokrat pozabljamo, da je bila “stara Avstrija” tudi “ječa narodov”, ne le urejena, katoliška, srednjeevropska država. Res je, da smo imeli v Trstu in Gorici v glavnem več jezikovnih pravic kot danes (a le v razmerju z državo, ne z občinami, ki so, recimo, lahko po svoje krojile šolsko politiko), a na Štajerskem in Koroškem se je nadaljevala krepka asimilacija in vsekakor smo bili vsi skupaj drugorazredni v odnosu do nemško govorečega elementa ter brez temeljne pravice samostojnega odločanja o svoji poti.

A ravno tako je res, da z osrednjim delom slovenskega naroda – kolikor smo sploh mogli vplivati na razvoj dogodkov – v novo državno tvorbo, kratkotrajno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Jugoslavijo, nismo prišli s čisto jasnimi pojmi, vsekakor pa pod prisilo takratnih zgodovinskih razmer. V zelo kratkem času je pri mnogih vzklikanje “Srbe na vrbe”! zamenjalo priseganje na en jugoslovanski narod treh plemen. Streznitev je sicer kmalu prišla in k njej so že od začetka klicali najboljši umi in politiki, vendar je do konca kraljeve Jugoslavije del politike in kulture (tu se ni izkazal liberalni del naše primorske emigracije) podlegal unitarizmu. Tudi katoliško usmerjeni del politike, ki je sicer v glavnem spoštoval svoje avtonomistične programe in odražal temeljno globoko narodno zavest ljudi, ni bil imun pred pragmatizmom in se je, tako kot liberalni del, brez večjih pomislekov posluževal takratnih avtoritarnih sredstev za upravljanje oblasti, ko mu je bila za to dana priložnost. Spor med “liberalci” in “klerikalci”, ki se je seveda začel pred I. svetovno vojno, med centralisti in avtonomisti je bil potem eden izmed razlogov za tragedijo med II. svetovno vojno. Ob pomanjkanju vodstva, ki bi bilo kos neverjetnim izzivom časa, in ob brezobzirni nasilnosti komunističnih revolucionarjev, je tudi nezaupanje med tradicionalnima idejnima taboroma preprečilo njun učinkovitejši odpor proti okupatorju in daljnovidnejše odločitve.

Življenje v prvi Jugoslaviji za Slovence ni bilo lahko, gotovo pa ne tako hudo, da bi ga bilo treba spreminjati s krvavim nasiljem. Izborili smo si, to pomeni, da smo z velikimi napori dosegli nekaj temeljnih postavk in ustanov sodobnega naroda v srcu Evrope, s standardom, ki je bil primerljiv temu okolju. Književnost, glasba, upodabljajoča umetnost, revijalno življenje so dosegli zavidljive višine.

Med obema vojnama pa je bilo tragično življenje slovenskih manjšin. Pravilneje bi bilo poudariti, da so nas ob razpadu Avstro-Ogrske kot narod razkosali. Glavnina je zaživela v državi, ki jo je imela za svojo, a tretjina rojakov se je po vojaški okupaciji znašla v Italiji; po nesrečnem plebiscitu v Avstriji; delno v Madžarski. O položaju v slednji za omenjeno obdobje pravzaprav ne vemo veliko, a verjetno ni šlo za čas kakega razcveta. Koroška in Primorska sta med drugim utrpeli hudo izseljevanje iz narodnih, političnih in gospodarskih razlogov. Zajelo je velik del inteligence in množice drugih ljudi.

Na Koroškem so se sprva nadaljevali stoletni družbeni in psihološki pritiski in razmerja, ki pravzaprav trajajo še danes, nakar se je stopnjevalo, najhuje seveda po anšlusu in izbruhu vojne, pravo zatiranje z željo po izbrisu slovenstva.

Primorska, kakor jo pojmujemo iz obdobja med obema vojnama, čeprav se ni povsem krila s starimi deželnimi mejami, je takoj, še pred nastopom fašistične oblasti, postala žrtev kulturnega genocida.

Zlasti v Trstu in Gorici, v katerih smo – skupaj z mestoma kot takima – Slovenci v zadnjih 20 letih Avstro-Ogrske dosegli svoj najvišji gospodarski, demografski, kulturni, politični vzpon, so nam oblasti nepopravljivo preusmerile razvoj in tako opustošile našo “narodno stavbo” (da ne mešamo pojmov z znamenitim Narodnim domom v Trstu, ki so nam ga dejansko zažgali leta 1920), da se še vedno pobiramo. A vse to so spremljali zelo razširjen kulturni, verski, tudi oboroženi odpor in pa žrtve ter trpljenje, kar je skovalo tisto posebno narodno zavest in čutenje, ki sta še vedno tako živa in značilna za primorske ljudi, sta pa večkrat tudi omogočila manipulacije na njihovo škodo.

Tretja Slovenija – Slovenija v svetu – se je med obema vojnama povečala spričo množičnega izseljevanja zaradi narodnostnega preganjanja in velike gospodarske stiske na Stari celini: zlasti v Argentini s primorskimi in prekmurskimi emigranti, a tudi v Združenih državah, kjer lahko danes opazujemo le ostanke, ponekod k sreči še zelo živahne ostanke takratne neverjetne mreže slovenskih društev, župnij in časopisov.

Izreden preobrat sta v našo zgodovino in splošno čutenje prinesli II. svetovna vojna in revolucija. Vzroki in potek dogodkov niso predmet današnjega srečanja, saj naj bi razmišljali o našem položaju danes, 70 let po tistem tragičnem obdobju.

Vsekakor je ena izmed njegovih posledic velika razdvojenost v slovenskem narodu. Naloga, ki je še vedno pred nami, pa je delo za večje medsebojno razumevanje in spravo.

Razdvojenost ni sad samo krvavih vojnih let, revolucije, kontrarevolucije, državljanske vojne in povojnih pobojev, temveč je verjetno v še večji meri posledica povojnih desetletij nasilnega enoumja in policijskega režima, prvih let najbolj grobe diktature z montiranimi procesi in zapori, koncentracijskimi in delovnimi taborišči, izgoni, razlastitvami in gospodarskim eksperimentiranjem, nadalje zakrivanja ter maličenja resnice o preteklosti, monopola vsakršne politične, gospodarske, sodne, vzgojne, medijske pristojnosti in temu sledečega socialnega, gospodarskega, političnega, psihološkega zapostavljanja vernih in drugače mislečih ter privilegijev tistih, ki so stali na tako imenovani “pravi strani”, ali pa so bili vanjo pritegnjeni, ter njihovih potomcev.

Revolucija je bila pri nas avtohtona, niso je izpeljali tanki Rdeče armade, v medvojna in povojna nasilna dejanja ter v povojno politično in policijsko zatiranje je bilo vpletenih na deset tisoče ljudi, zato se stvari težko spreminjajo. Po demokratizaciji in osamosvojitvi pa so nekateri še “ukradli” državo in narodno premoženje, nadaljevalci nekdanjih elit obvladujejo javno upravo, gospodarstvo, medije, sodstvo. In stvari se težko spreminjajo tudi v zamejstvu, ker so bili režim in njegovi somišljeniki zelo dejavni tudi v njem.

Leta vojne in revolucije so razblinila mit o Slovencu kot poštenem, delavnem, bogaboječem človeku. Zaradi totalitarnega režima in neverjetno kapilarnega nastopanja politične policije se je po vojni – a ne v Kocbekovem smislu – spremenil slovenski značaj, kar se kaže zlasti v velikem medsebojnem nezaupanju. V starih programih Udbe pogosto beremo navodilo, da je treba domnevne nasprotnike, zlasti zunaj državnih meja, “diferencirati”, torej razdvajati, domnevnim nasprotnim medijem pa je treba servirati “dezinformacije”. V tem je ključ za razumevanje marsikaterega preteklega dogajanja.

Na levici in desnici (ta pojma Slovenci v Italiji uporabljamo s precej različnim pomenom kot v matici) je demokratična kultura večkrat pomanjkljiva, veliko je nestrpnosti in diskvalifikacij tudi le možnih nasprotnikov, prevladujoči odnos do države in politike je negativen, kot da bi ne šlo za skupne zadeve in za pravico ter dolžnost, da delamo za skupno dobro. Slabo spričevalo za družbo je, da se polovica ali več upravičencev ne udeležuje volitev in referendumov, potem pa seveda rada zabavlja.

Pri našem odnosu do preteklosti in pri iskanju sprave ne gre za usklajevanje več resnic, temveč za iskanje čim celovitejše resnice, ki ni črno-bela in je zapletena. Tu povzemam tudi nekaj misli, ki sem jih že razvijal 28. avgusta lani na Turjaku ob Evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, saj v zadnjem letu nisem postal pametnejši.

Očitki o revizionizmu na račun tistih, ki razkrivajo zamolčana dejstva, niso znanstveni, temveč politični očitki, saj vsaka veda preverja svoja stara spoznanja. Dejstva so sveta, a interpretacije vsaka generacija postavlja pod kritično lečo. Zato je vredno priznanja zadržanje uveljavljenih zgodovinarjev, ki so znali izpopolniti in korigirati svoja nekoč že objavljena dognanja. Zaslug za razkrivanje zamolčanega, za sočutni odnos do žrtev, za iskanje sprave si niso pridobili le pričevalci in raziskovalci v emigraciji in deloma v zamejstvu, ki so dolga desetletja s tem izpolnjevali posebno poslanstvo, tudi ne samo tisti v matici, recimo iz cerkvenih krogov ali okoli Nove Slovenske zaveze, ki so sami okusili tragične dogodke in zdržali vse pritiske, temveč tudi hčerke in sinovi partizanskih borcev in povojnih funkcionarjev. Odločata poštenje in odprtost.

Neprijetno je brati o razhajanjih med tistimi, ki so odkrivali skrivna grobišča, nelagodni so občutki ob odklanjanju zdaj kapele v Rogu, zdaj spominskega parka na Teharjah, zdaj načrtovanega spomenika sredi Ljubljane. Ta spomenik bo očitno stal in koristnejši od odklanjanja bi bili napori, da bi mu pripisali čim vernejši pomen in vsebino. Če bo postavljen in bo imel napovedano obliko, bo očitno zato, ker se je danes v matični Sloveniji težko – v zamejstvu je, žal, laže, – delati, kot da ni prišlo med vojno do strahovitega razkola, po vojni pa do strahovitega nasilja, saj bi bil drugače dovolj obstoječi Spomenik revoluciji.

Ne smemo biti naivni, a zakaj drugim odrekati dobre namene, na primer predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju, ki je opravil nekaj korakov, ki jih na tem področju noben njegov predhodnik ni zmogel ali hotel?
Želja po resnici in pravici ima “mnogo bivališč, ekskluzivizem pa jo lahko zamori. Zlasti tisti, ki omenjenih dogodkov nismo doživljali, še bolj pa tisti, ki prihajajo za nami, gledamo na tista leta kot na neznansko tragedijo. Do žrtev in svojcev je treba gojiti sočuten odnos. Pri odločitvah posameznikov moramo upoštevati njihove osebne razloge in pa okoliščine, v katerih so se znašli. Pravično bi morali obravnavati tudi pokrajinske razlike, saj je bil položaj na Štajerskem in Gorenjskem drugačen kot v Ljubljani, da o Primorski, ki je imela za sabo že 23 let zatiranja in je le čakala, kdo bo prižgal baklo upora, ne govorimo.

Vživljanje v drugega in v druge predele skupne slovenske domovine pa seveda obvezuje vse, ne le prebivalce nekdanje Ljubljanske pokrajine, ki je doživela najhujše oblike medslovenskega spopada.

Odpovedati se moramo žaljivim izrazom, ki onemogočajo pogovor. Sam verjamem v dobro vero večine tistih, ki so se angažirali, ali pa so se enostavno znašli na eni, drugi ali tretji strani, in razlikujem med bojem za svobodo in bojem za oblast, pa čeprav se usodno prepletata. Naravno je, da bo še naprej vsakdo častil sebi bližje mrtve in se spominjal zla, ki ga je doživela njegova stran, vendar naj bi to potekalo brez omalovaževanja trpljenja drugih. Vsi sodijo v naše narodno občestvo in v naš skupni zgodovinski spomin.

Jasno je treba obsoditi totalitarizme in vse zločine, pa naj jih je zagrešil ta ali oni. S tem ima večina v Državnem zboru še vedno težave.

Vojni in drugi zakoni še ne jamčijo za dostojanstvo in enakopravnost preživelih iz obeh taborov, ne le vojakov, tudi civilistov in njihovih svojcev.

Najti in dostojno je treba pokopati vse žrtve, jim v javnosti vrniti ime in čast.

Pravno veljavno bi bilo treba odvezati od zarote molka storilce in priče vseh zlih dejanj.

Izvesti bi bilo treba preiskavo o uničevanju arhivov in o nahajališču odtujenih arhivov.

Aktivnejšo vlogo v delu za objektivnejše poznavanje zgodovine in za spravo bi morali opravljati šola in mediji.
Cerkvi ni treba čakati na takšna ali drugačna vabila, da se, kjerkoli se ji to zdi primerno, spomni padlih in pobitih ljudi dobre volje oz. vseh, ki so molitve potrebni.

Vse to bi bilo seveda laže izvedljivo, če bi se v kolektivni zavesti spremenil odnos do preteklosti. V zadnjih letih smo brali ali poslušali številne predloge o tem, kako priti do sprave ali “konca državljanske vojne”. O tem se govori na letnih komemoracijah v Kočevskem rogu, o tem so pisali teologi, misleci, veterani, politiki. Odmevnih, a ne dovolj za odločen premik, je bilo sedem “preprostih resnic o času usodnih delitev” in šest “praktičnih korakov” za ustvarjanje nove enotnosti med Slovenci, ki jih je leta 2009 formuliral Janez Janša v zapisu Kultura življenja namesto kulture smrti.

Tudi sam bi postavil na prvo mesto njegovo ugotovitev, da se je vse začelo z zahrbtnim napadom sil Osi na Jugoslavijo, s kruto okupacijsko politiko v okviru spopada, ki je zadobil svetovne razsežnosti. Sosedom, ki so to izpeljali, smo ne le odpustili, temveč smo na njihova grozodejstva v glavnem celo pozabili. Med nami pozabe ni, prošenj za odpuščanje in odpuščanja pa je malo.

Z Italijo je Slovenija uspela napisati skupno zgodovinsko poročilo o najbolj spornem zgodovinskem obdobju sosedstva, to je poskusila še s Hrvaško in Avstrijo. Ali Slovenci ne bi bili sposobni skupnega razmisleka o naših najbolj bolečih točkah?

Da je bil upor proti krivičnemu napadalcu, ki ti grozi z izničenjem, upravičen, je stališče, ki ga je takrat sprejela vsa Evropa. Le načini in skrb za posledice so bili različni.

Da je vodstvo komunistične partije izkoristilo narodovo stisko, da bi s krvavo revolucijo izpeljalo svoje utopične načrte; da je pri tem prevaralo ljudi, ki so iskreno verjeli v nujnost upora iz narodnih razlogov; da se je posluževalo podlih metod; da je s pretnjo smrti zahtevalo zase monopol odpora – brez upoštevanja vsega tega ne moremo razumeti bratomornega spopada.

Pravzaprav bi morali proti prevari prvi protestirati tisti bivši borci, ki so se takrat odločali s čistimi nameni in so bili potegnjeni v vrtinec državljanske vojne.

Samoobramba je namreč v stiski dovoljena. Razpravljati pa se da o njenih oblikah in okvirih. Po pobojih, ki so sledili Turjaku in Grčaricam od septembra do novembra 1943, je bilo verjetno “preveč prelite krvi”, da bi lahko prišlo do pomiritve. Nemci in nekateri njihovi pomočniki – kajti bilo jih je nekaj – pa so poskrbeli, da tudi v zadnjih mesecih pred koncem vojne protikomunistični tabor ni zmogel dejanja, ki bi zahodnim zaveznikom pokazalo njegovo pravo razpoloženje, pa čeprav je vodstvo stalno zagotavljalo, da je “z Londonom” vse urejeno.

Zakaj naj bi bilo protikomunistični strani težko priznati, da so vodilni storili tudi napake in da so bile razne oblike samoobrambe izhod v sili, po takratnem spoznanju manjše zlo v izjemni stiski? Saj nihče ni bil rad na domobranski prisegi, ne glede na pravni pomen, ki ji ga pripisujemo, in Narodni odbor je pred koncem vojne pomenljivo spremenil domobrancem ime v Slovensko narodno vojsko ter ji določil svoje vodstvo.

A z nasiljem je nekdo kot prvi začel in “prepad kliče prepad”. Nasilje, sicer v različnem obsegu, je bilo potem na obeh straneh, vendar za grozovite povojne poboje razoroženih in zvezanih vojakov ter civilistov ni ustreznih primerjav.

“Ali bo leto 2015, leto 70-letnice konca vojne, a tudi pobojev, v celoti leto ločenega spominjanja, ali bomo zmogli korak naprej v medsebojnem razumevanju na dolgi poti sprave”? S tem vprašanjem sem lani končal poseg na Turjaku.

Moram ugotoviti, da korenitih sprememb v tem letu – ki se sicer še ni končalo, a obletnice so mimo, – ni bilo, da so se v marsičem ponovili stari vzorci “proslavljanja osvoboditve”, vendar je prišlo tudi do nekaterih novih oblik dialoga in združevanja, do nekaterih televizijskih, knjižnih, spominskih, študijskih spodbudnih korakov naprej.
Povojnega časa v matici pa seveda ne smemo ocenjevati zgolj po teh vidikih. Čeprav je vse obvladovala enoumna partija s sedežem v Beogradu, torej z močno srbsko dominanco, sta se slovenska samobitnost in državnost v drugi Jugoslaviji okrepili. Zanimivo je, kako je to že zgodaj, 26. oktobra 1958, tri dni pred smrtjo, v govoru za rojake v New Yorku ob 40-letnici slovenske ločitve od Avstrije z dne 29. oktobra 1918 priznaval znani duhovnik, časnikar in politik Alojzij Kuhar. Opozoril je tudi na napredek na več področjih, pa čeprav je okoli Slovenije in v prihodnosti videl veliko črnega, ki nas k sreči ob razpadanju komunizma in Jugoslavije ni zagrnilo.

Večji del Primorske, a brez glavnih mest, se je v letih 1947 in 1954 združil z matico, ki je dobila tudi košček jadranske obale, pa čeprav ne tistega, ki je bil izvirno slovenski. Slovenski duh je vsem zaprekam navkljub seveda rojeval tudi pozitivne sadove na kulturnem, družbenem, gospodarskem področju. Preganjana Cerkev je pri ljudeh uživala doslej verjetno največji ugled, ki so ga zadnja leta potrošništvo in nekatere napake, žal, precej načeli. Iz vztrajanja vernih in demokratično mislečih, iz dela pisateljev in kulturnikov, iz upora proti “skupnim jedrom” in centralističnim skominam, iz alternativnih mladinskih gibanj, nekaterih revij in drugega se je postopoma rojevalo mogočno gibanje, ki je ob “aferah”, ki so jih sprožali Nova revija, Mladina, aretacija četverice, Odbor za varstvo človekovih pravic, Društvo slovenskih pisateljev in nato nova politična gibanja, preraslo v “slovensko pomlad”, prve večstrankarske volitve, vlado Demosa, osamosvojitev in ubranitev nove države pred jugoslovanskim vojaškim napadom, novo ustavo, mednarodno priznanje in vključitev v Organizacijo združenih narodov (22.5.1992), NATO (29.3.2004) in Evropsko zvezo (1.5.2004) ter ukinitev formalnosti ob prehajanju državne meje.

Demokratizacija in osamosvojitev sta postala izjemna, pozitivna mejnika tudi za Slovence v zamejstvu in po svetu. Še vedno so namreč aktualne točke iz Slovenske deklaracije oz. “Koroščevih punktacij” iz leta 1932, da je glavnemu delu naroda, ki živi v svoji državi, postavljena naloga, da dela za obstoj in razvoj celotnega slovenskega naroda, zato si mora priboriti tak položaj, da bo neprestano služil kot privlačna sila za vse ostale dele naroda, živeče v drugih državah.

Uspešnost in ugled Republike Slovenije veljata več od sicer potrebnih finančnih podpor. Demokratičnost matice razorožuje predsodke sosedov. Vendar ti procesi niso hitri.

Skrb matice za zamejstvo je eden izmed pogojev za ohranitev manjšinske narodne skupnosti. Povezanost z matico oz. skrb matice za manjšino pa bi morali biti v času, ko ni več ne ideoloških ne birokratskih zaprek, veliko večji. Državne oblasti in slovenska diplomacija gotovo imajo manjšinsko vprašanje za eno izmed svojih prioritet, vendar bi si upal reči, da je med ljudmi so-čutenje s Slovenci zunaj državnih meja odločno prenizko. Tudi tu bi morali bistveno krepkejšo vlogo odigravati šolski sistem in mediji. Za utrjevanje skupnega slovenskega prostora v zavesti in praksi je potrebno veliko bolj sistematično in načrtno delo.

Vsekakor je demokratizacija matice prinesla enakopravno obravnavo Slovencev v zamejstvu, brez ideoloških zapostavljanj ali privilegijev, čeprav so posledice drugačne polstoletne politike še vedno opazne. Odpadlo je tudi rovarjenje Udbe.

Na ohranjanje in razvoj manjšinskih narodnih skupnosti poleg povezanosti z matico seveda vplivajo še drugi dejavniki. V prvi vrsti lastna zavest in volja do življenja, nato še odnos večine oz. dominantne skupnosti do manjšine. Zlasti v zadnjih letih se je tem klasičnim dejavnikom pridružila globalizacija, ki jih presega, pa naj gre za gospodarske razmere, ki usmerjajo selitve zaradi študija in dela, ali pa za miselne vzorce, ki prihajajo od bogvekod in nas preplavljajo kljub našim drugačnim naporom. Če je med novimi miselnimi vzorci več posluha za strpnost in enakopravnost, so med njimi tudi taki, ki pospešujejo površinskost, nevezanost na korenine in relativizem.

Zavest in življenjska volja nista dani sami od sebe, segata tudi na področje vrednot, ki jih je treba gojiti in krepiti. Ne sme nam biti nerodno govoriti o ljubezni do našega jezika in kulture. Naravno mora biti, da s posebno skrbjo gojimo svojo zgodovino in si dosledno prizadevamo za uveljavljanje naših narodnih pravic. Slovenci, ki živimo v zamejstvu, nismo samo jezikovne, temveč smo narodne skupnosti, ki so deli slovenskega naroda, obenem pa seveda tudi deli širših, mešanih krajevnih in državnih družb. Slovenci v Italiji nočemo biti “slovensko govoreči Italijani”, temveč zavedni slovenski državljani Italije in Evrope.

Položaj slovenskih manjšin kljub vsej živahnosti ni razveseljiv.

Koroška je po državni pogodbi iz leta 1955 in odhodu zavezniških zasedbenih sil kmalu okusila moč starih protislovenskih sil. To se je pokazalo na področjih šolstva, Cerkve, odrekanja pravic in družbenega pritiska, ki je uradno število Slovencev z ljudskimi štetji pripeljal do zadnjih neverjetno nizkih številk (leta 2001: 12.586), čeprav se je ozračje z leti izboljšalo, čeprav je škofijska sinoda uredila jezikovna razmerja v Cerkvi, čeprav je s slovensko gimnazijo nastal močan kader zavednih izobražencev, čeprav manjšina lahko računa na zavezništvo akademskih krogov, a tudi Ustavnega sodišča, čeprav narašča število otrok, ki jih starši prijavljajo k dvojezičnemu pouku in so prosvetna društva ter ustanove živahno delavni.

Slovenci v Italiji smo prešli veliko obdobij prizadevanj za pravice in veliko frustracij: boj za meje, boj za ohranitev Svobodnega tržaškega ozemlja, boj za pravičen posebni statut dežele Furlanije Julijske krajine (po vzorcu Tridentinske – Južne Tirolske), boj za globalni zaščitni zakon. Dodati je treba šoke, kakršni so bili, na primer, divji spor med našimi levičarji, zvestimi večinsko Vidaliju in Stalinu ali pa Titu v času informbiroja, tradicionalno razdeljenost tako naše civilne družbe kot politike, favoriziranje matičnega režima le sebi zvestih pripadnikov manjšine, izkrvavitev Benečije zaradi izselitve velike večine domačinov, sistematično spreminjanje etnične sestave ozemlja, zlasti na Tržaškem, zaradi razlastitev in umetnih naselij beguncev iz Istre.

Zapletena zaščitna določila, ki smo jih dočakali leta 2001, ko je bila naša skupnost že zelo utrujena od vsega tega in več kot zdesetkana, se uveljavljajo – in jih tudi sami uveljavljamo – dokaj počasi. Sožitje z večino se je res zelo izboljšalo, vendar bi res kvalitetno spremembo prinesel vsaj prostovoljni pouk manjšinskega jezika na šolah večine. Dokler v istih četrtih in vaseh eni razumemo oba krajevna jezika in imamo torej dostop do medijev, kulture, čutenja “drugega”, drugi pa razumejo le svoj jezik, ni prave enakopravnosti.

Ravno v zadnjih letih pa na političnem področju doživljamo Slovenci v Italiji zelo hudo “kolateralno škodo” zaradi številnih reform, ki so se jih lotili na deželni in državni ravni. Ustavne, upravne in volilne reforme odpravljajo nekatera izvoljena telesa, kot so rajonski in pokrajinski sveti, izvotljujejo pristojnosti občin in jih silijo v nenaravne povezave, onemogočajo samostojni volilni nastop slovenske zbirne stranke, prepuščajo možnost izvolitve v parlament dobri volji največjih strank v državi. Manjšina, ki ni subjekt tudi v politiki, pa drsi v folkloro. Vsaj upati je, da ta škoda ni nalašč hotena, čeprav gluhost ob toliko opozorilih seveda prinaša odgovornost. A kaj, ko vodilni slovenski kadri, ki delujejo v večinski levosredinski Demokratski stranki, ki reforme načrtuje in izvaja, molčijo, ali celo ploskajo. Dežela Furlanija Julijska krajina si je pred nekaj dnevi dovolila celo izsiljevanje ene izmed dveh naših glasbenih šol, ki jih uradno priznava zaščitni zakon, z izglasovanim določilom, da bo prejela prispevek za premostitev sedanje finančne stiske, če se bo združila z drugo šolo.

Predolgo bi bilo opisovati še druge vidike življenja slovenskih manjšin – Madžarske, avstrijske Štajerske in Hrvaške se sploh nisem utegnil dotakniti. Ti vidiki so polni luči in senc, razveseljivih in žalostnih podatkov. Za Kanalsko dolino tu pod Sv. Višarjami smo na primer ob predstavitvi zadnje knjige župnika Maria Garjupa v Ukvah in pa na nedavnem Srečanju pod lipami, ki je bil v Gorici posvečen Kanalski dolini, slišali, da slovenstvo v njej postopoma izumira. V Benečiji, ki je po vojni okušala samovoljo tajnih polvojaških organizacij, ki so se imele za branilce Zahoda pred “slovanskimi komunisti”, in Reziji so po nekajletnem premoru spet na delu nekateri domačini, ki se trudijo dokazovati, da sodijo v posebno skupnost, ki nima nič opraviti ne s Slovenci ne s slovenščino. Četverna zlata maša sedanjih beneških čedermacev nas polni s čustvi hvaležnosti, a tudi zaskrbljenosti, ker nimajo naslednikov.

Je pa povsod med našimi ljudmi tudi veliko lepega. O tem pričajo tudi, če ostajamo v Benečiji, novosti glede šolstva, sodobnega muzeja Slovensko multimedijsko okno, medijev in nenazadnje Planinske družine Benečije, ki je tu prisotna z lepo skupino članov.

Benečija je tipična dežela izseljevanja, ki je bilo tudi politično spodbujano, da bi se doline čim prej izpraznile. A izseljevanje je zadnja leta ponovno postalo trpka značilnost slovenske družbe. “Tretja Slovenija”, Slovenija v svetu, se je po drugi svetovni vojni zelo okrepila. Najprej s politično emigracijo, ki je znala po letih skupnega bivanja v begunskih taboriščih Avstrije in Italije in s pomočjo elitnih kulturnih, verskih in političnih delavcev ter vrhunskih izobražencev poustvariti Slovenijo v malem po svoji meri zlasti v Argentini, a tudi v Clevelandu, Torontu in drugih središčih.

Rojaki v Argentini odklanjajo oznako “slovenski čudež v Argentini”, češ da ne gre za čudež, temveč za sad velikega idealizma, zvestobe, zavesti pričevanjskega poslanstva in trdega prostovoljnega dela. Pogled na opravljeno pot kljub temu vzbuja izjemno občudovanje. A čas dela svoje, v Severni Ameriki se jezik izgublja, v Argentini ostaja na zavidljivi ravni tudi v tretji generaciji, a brez šolanja v domačem okolju zlasti humanistični poklici ne morejo rojevati sadov, kot bi jih v domovini.

Poglavje zase je Avstralija, polna Tržačanov in Istranov, in spet drugačne so razmere v zahodni Evropi. V času zahodnega gospodarskega čudeža se je “Slovenija v svetu” najbolj razbohotila ravno tam, saj se spominjate aforizma Žarka Petana: “Proletarci vseh dežel, združite se; zbirno mesto je Zahodna Nemčija”.

In tudi med temi izseljenci, tako kot pri prej omenjenih skupinah, so pri ohranjanju zavesti in skupnosti glavno vlogo odigrali slovenski duhovniki, tudi tisti duhovniki, ki so skupno z zavednimi laiki, takrat še povezani v Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi, 6. avgusta 1989 priredili tu na Sv. Višarjah prvo tako vseslovensko srečanje, ki je danes prišlo do 27. izvedbe.

Zdaj je, kot rečeno, na vrsti nov val izseljevanja, ki je morda manj trajno, a zajema tudi najbolj študirane mlade ljudi, kar je za domovino velika izguba. Ravno tako zajema mlade zamejske Slovence. Znova se postavlja vprašanje, kako ohranjati povezavo z vsem tem živim narodnim kapitalom, za kar se, na primer, trudi Svetovni slovenski kongres, a je tudi prvenstvena naloga države.

Tako se vračamo na že izraženo misel. Od vas, ki živite v osrednji Sloveniji, Slovenci, ki živimo v zamejstvu in zdomstvu, pričakujemo, da čim bolje uredite domače razmere in posredno ter neposredno pomagate ostalim delom naroda. Mi bomo vztrajali in delali za Slovenijo, naš “dom brez mej”, pri čemer pa se ne želimo čutiti kot nekaj posebnega. Dobro vemo, koliko je bilo razočaranj, a gledano iz zgodovinske perspektive se stvari počasi le premikajo. Za črnoglede smo imeli tiste, ki so opozarjali, da bo za izhod iz 50 let enoumja potrebnih 50 let. Po tem računu bi bili zdaj šele na polovici poti do normalne družbe. Potrudimo se, da se ta čas skrajša!

Besedilo je govor na 27. romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah, najprej objavljeno na spletni strani tednika Novi glas.