Še malo se bomo zaustavili pri ekonomiji, tudi v povezavi z družbenim naukom Cerkve (DNC), saj se v teh tednih veliko govori in piše o tem. Še enkrat ponovim, da sam nisem noben strokovnjak na tem področju, vendar me vseeno stvari zanimajo in skušam kaj prebrati ter razmisliti ob zapisih tistih, ki so strokovnjaki. Odzivi tistih, ki se s temi področji ukvarjajo, so bili dobri, dobil sem tudi nekaj spodbud.
Za podlago nam bo tokrat zapis, ki ga je napravil Giovanni Passali, predsednik združenja “Associazione Copernico”, ki ima večdesetletne izkušnje na področju financ, saj načrtuje programe in sisteme prav za področje visokih financ, kakor ga poenostavljeno imenujemo. Takole pravi: “Ni nobenega dvoma o dejstvu, da je sodobni svet v zadnjih petdesetih letih najprej predložil, potem pa sledil modelu rasti, ki ni upošteval človeških meja in skupnega dobrega. Na začetku se je zdelo, da bi vse lahko šlo skupaj, ko pa je postalo jasno, da tako ne more biti, je žal prevladala moč tistih, ki so imeli osebne interese, in je ostal brez moči tisti, ki se je razdajal za skupno dobro. Sedaj smo na točki, ko se skupno dobro jemlje narodom v imenu uravnavanja bilanc in/ali zato, ker je treba plačati dolgove, kar se zdi, da je postalo že dogma, ki je nad vsakim drugim zakonom”. O vsem skupaj se lahko kar strinjamo in nam je vsem na očeh, potem pa Passali nadaljuje s tem, da se ozre v zgodovino, saj je to tudi po njegovem prepričanju potrebno, da bi prav razbrali sedanji čas, v katerem živimo, in to, kar se dogaja.
Treba je gledati ne le močno nazaj v zgodovino, kjer so se razvili razni ekonomski nauki, kot je, recimo, tudi tisti Johna Maynarda Keynesa, temveč se je treba ozreti tudi na tisto nekoliko bližnjo ekonomsko zgodovino, da bi razumeli, pri čem smo danes. Marsikdo vali velik del krivde za aktualno krizo na Keynesianski nauk oz. “na dejstvo, da so se države zadolžile, da bi izplačevali plače ubogim brezdelnežem, in so strli ekonomijo tako, da so vzeli denar bogatim prek davkov”. Tako je ena od komentatork dejala, kako socialdemokratsko-keynesianska država plačuje javne uslužbence, ki ne proizvajajo dobrin, z denarjem davkov, ki jih plačujejo proizvajalci dobrin … prerazporediti bogastvo v teoriji pomeni vzeti bogatim, da bi dali revnim, v resnici to pomeni vzeti tistim, ki delajo prek davkov, da bi dali tistim, ki ne delajo prek javne porabe … Keynes je pozival vlado, naj zniža vrednost denarja, da bi tako spodbudili investicije. Ravno preveliko znižanje vrednosti denarja, ki ga je spodbudila Federal Reserve leta 2001, pa je bila tista, ki je v ZDA sprožila zadolžitveno nevihto … Nihče naj se ne slepi, da se lahko gre naprej v nedogled z nekaznovanim zadolževanjem – težava javnega dolga je v tem, da je treba prej ali slej tega plačati v celoti, vse do zadnjega centa. Takrat pa imamo Grčijo”.
V tej rekonstrukciji pa je marsikaj, kar ne gre. Od 2. svetovne vojne do danes sta zlasti dva dogodka močno zaznamovala monetarno in finančno arhitekturo, kakor nam pove Passali: “To sta bila sporazum v Bretton Woodsu iz leta 1944 in ukinitev tega sporazuma leta 1971. S tem sporazumom so opustili kynesianske zahteve v prid tistim, ki jih je izrazil ameriški ekonomist Harry Dexter White (medtem ko je Keynes zastopal Veliko Britanijo). Razlog je preprost – Keynesov načrt je bil uravnotežen in je predvideval kompenzacijsko zbornico, ki bi uravnavala kreditna (in dolžniška) razmerja med državami, medtem ko je model, ki ga je predlagal White, bil neuravnotežen v prid ZDA, saj je predvideval, da bi vse valute drugih držav lahko bile zamenjane v dolarsko valuto po stabilnem menjalnem razmerju, dolarje pa bi se dalo menjati v zlato (spet po stabilnem menjalnem razmerju). Seveda so ZDA lahko vsilile svoj model zaradi dejstva, da so bile velika zmagovalka vojne in hkrati država, pri kateri so se zadolžile mnoge države, ki so prav tako bile zmagovalke.
Več lahko preberete na spletni strani tednika Novi glas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
