Medijski propagandisti se ne ozirajo na realnost in resnico, še za lastno dostojanstvo jim je malo mar. Pravzaprav nam želijo življenje krojiti medijski aktivisti, ne novinarji, zavezani k realnemu prikazu življenja.

Ljudje vedno bolj živimo v namišljenih svetovih, kjer se ne zavedamo dovolj realnosti okoli sebe. Na mnogih področjih, posebno pa še v politiki in medijih, je to postala stalnica. Govorijo (in delajo) eno, in mnogi v tisto tudi verjamejo, potem pa se hitro izkaže, da je realnost drugačna. Zaradi tega je življenje, vsaj javno, vedno bolj soočenje želje z realnostjo, posledično pa poročanje medijev o aferah in polomih.

Že samo komentiranje izjav in dogodkov v enem dnevu bi zahtevalo za vsak dan komentar, za poglobljeno analizo pa še veliko več prostora. Zato naj le omenim nekaj tem.

Kdo je provokator?

V soboto, 11. julija, je bila v Potočarjih pri Srebrenici, kjer pokopavajo umorjene iz masakra civilistov na območju Srebrenice pred 20 leti, velika obletna spominska slovesnost. Letos je bil slavnostni govornik predsednik Slovenije Borut Pahor. To, kar se je zgodilo, bi skoraj lahko napovedali. Razjarjena množica Bošnjakov je s kamenjem napadla srbskega predsednika vlade Aleksandra Vučića. Seveda nas je napad vse prizadel. Vučićev obisk Potočarjev je bil gotovo iskren in politično potreben. Toda zgodilo se je to, kar se v svetu politike dogaja po tekočem traku. Eno so izjave o pomiritvi in srečevanje politikov, kjer dajejo pomirjujoče izjave, nekaj povsem drugega pa je situacija, do katere je prišlo v Potočarjih, ko so razjarjeni Bošnjaki s kamenjem zasuli Vučića. Ta komentar je toliko lažji, ker se je nekaj dni pred tem zgodilo dvoje. V Varnostnem svetu Združenih narodov je Rusija dala veto na resolucijo o Srebrenici zaradi omembe genocida, ki so ga Srbi storili nad Bošnjaki. V Srbiji so to potezo Rusije glasno pozdravili. Čez nekaj dni pa se srbski premier znajde med Bošnjaki v Srebrenici. Dva torka pred slovesnostjo je Televizija Slovenija prikazala dvodelni dokumentarec o pokolu v Srebrenici leta 1995 scenarista in režiserja Valentina Areha. Dokumentarec je bil odličen in seveda grozljiv. Koliko Slovencev ga je gledalo? Verjetno bolj malo, saj smo »mojstri« zatiskanja oči pred resnico. Tisti, ki smo film gledali in ki o Srebrenici nekaj vemo, vemo predvsem to, da so se tam pred dvajsetimi leti dogajale strašne stvari.

In zdaj, kar vidim, kako je slovenski predsednik Borut Pahor vabil srbskega predsednika vlade v Srebrenico, oziroma kar vidim, kako je lebdel v namišljenem balonu pomirjanja in sprave.

Neskončnost »sojenja« v Haagu

Po dogodku so vse oči uprte v storilce izgreda, prav nobeno oko pa ne v neskončno naivnost politikov. Zato še enkrat, hvalevredno je, če politiki dajejo pomirjujoče in spravne izjave na medsebojnih srečanjih, naivnost, če ne že izzivanje pa je, če s floskulami rinejo med ljudi, ki so v življenju izgubili vse, in to na najbolj hude načine. Pustite jih, da žalujejo, in to brez vas, kajti pretrpeli so strahote, za katere vi, ustvarjalci balonov z navideznimi svetovi, nimate pojma, da obstajajo.

Seveda je to neskončna zgodba o izjavah politikov in drugih mnenjskih voditeljev (tudi novinarjev ali povezovalcev TV-poročil) o temah, kot so razdvajanje, delanje razdorov, pomiritev, sprava, ukvarjanje s preteklostjo, skrb za prihodnost …

Eno so tovrstne izjave, večinoma izrečene zaradi partikularnih interesov njihovih izrekovalcev, drugo pa sta realnost in resnica …

Veliko krivdo za bes Bošnjakov nosi tudi mednarodno sodišče v Haagu, ki že več let uprizarja »večno« sojenje zločincema Mladiću in Karadžiću. Kot da jih bolj kot sojenje zanima le še to, kako še nekaj let tam sedeti in vleči visoke plače.

Grška novodobna »drama«

T. i. novodobne grške drame ne gledamo samo zadnje mesece, niti ne zadnja leta, gledamo jo že dolgo, več desetletij. Ampak kot vedno zelo hitro pozabljamo. Kdo se še spomni podob iz Aten pred krizo, pred dvajsetimi ali desetimi leti. Kar pogosto so nas uredniki dnevnikov »osrečili« s prizori z atenskih ulic, kjer so se »demonstranti« spopadali z oklepljeno policijo. Toda ti »demonstranti« so bili v resnici levičarji, polni namišljenega protestništva, opranoglavci z idejami o »izkoriščanju«, »enakosti« in »solidarnosti«. V resnici pa gre že desetletja za množični pojav v Grčiji, ko je laže »demonstrirati« oz. se »boriti« z »izkoriščevalci«, kot pa biti zaposlen in delati. Seveda je v Grčiji organizacija države zelo šibka: malo se je delalo, veliko služilo, izogibanje davkom je bil nacionalni šport, trinajste in celo štirinajste plače samoumevnost in tako dalje v neskončnost. Grška družba je razsuta že vsaj od časa, ko »so se« osvobodili izpod turške nadoblasti v 19. stoletju. Med drugo svetovno vojno je bila poleg Brozove in Kardeljeve Jugoslavije Grčija edina evropska država, kjer so se v času, ko je bila država okupirana, komunisti šli notranjo komunistično revolucijo proti političnim nasprotnikom. Vsaj od leta 1944 in do danes je postrevolucijski sindrom podoben jugoslovanskemu. Komunisti so prestopili ključno civilizacijsko mejo, začeli pobijati politične nasprotnike – seveda zato, da se polastijo njihovega premoženja in položajev –, potem pa se desetletja dolgo, še danes, sedemdeset let po prekoračitvi tiste velike meje, bojujejo z besedo in pogosto tudi z nasiljem, da zadržijo ali si priborijo nazaj pozicije, ki si jih niso prislužili z delom, ampak z neskončnim napihovanjem balona z veliko in tako privlačno zgodbo o »enakosti«, »pravičnosti« in »solidarnosti«. Ljudje naj sicer delajo, mi, politiki pa jih vodimo (hranimo) s floskulami, da se počutijo srečni (zadovoljeni), ko nas poslušajo.

Namesto novinarji aktivisti

Vsak, ki zna politično poštevanko vsaj do tri, ve, kdo je Siriza in kaj predstavlja. Tako močna levičarska stranka se je lahko pojavila le v Grčiji. Ko sem zapisal »levičarska«, sem seveda mislil na ideologijo stranke, ki ljudi navdušuje z leporečenjem in obljubami, ne pa z delom in odgovornostjo.

Evropa (Evropska zveza) je bila do Grčije vrsto let zelo popustljiva in ji je velikodušno pomagala. Zgodba o pohlepnih bančnih balonih pred krizo je seveda resnična, toda to niti približno ni vsa zgodba, kot nam jo hočejo prikazovati ne le v Grčiji, ampak obilno tudi slovenski dominantni mediji. Pravzaprav tu lahko za hip zapustimo Grčijo in pogledamo slovenske medije, ki že dalj časa, posebej pa v tednih in dnevih pred podpisom sporazuma med Grčijo in EZ o nadaljevanju pomoči. Naši dominantni mediji, še posebej nacionalni radio, takoj za njim pa tudi Televizija Slovenija prek nekaj izbranih novinarjev, ki to sploh niso, ampak so politično-ideološki aktivisti skrajne levice (grške ali slovenske, vseeno je), ves čas, iz dneva v dan, bombardirajo slovenskega poslušalca in gledalca s skrajno prikrojeno podobo o pogajanjih z Grčijo. Seveda je ključna, kot vedno, terminologija. Ves čas je govor o »varčevalnih ukrepih«. Ti seveda so, saj so vendar samoumevni (ne moreš si jemati pravice in trošiti več kot ustvariš). Toda predvsem je šlo tako pri tako razvpiti oz. obrekovani »trojki«, kot pri zahtevah Evropske zveze za ukrepe, ki pomenijo pot k urejanju grške države: od čim boljšega oz. učinkovitega delovanja državnih ustanov, pokojninskega sistema do grške rakrane, ki se ji reče miselnost, da imaš samo pravice, obveznosti pa čim manj. Seveda morajo tudi marsikaj prodati, ker so se s svojo politiko življenja tako daleč zaplezali. Naši mediji so šli celo tako daleč, da so tiste dni pred Ciprasovim referendumom, ki ni nič drugega kot politični kriminal, kazali le Ciprasa in njegovo desno roko, nastopača Varufakisa, niti enkrat pa niso pokazali koga z drugega političnega pola, pa čeprav niso pozabili povedati, da je Grčija politično razdeljena (»razklana«). Nora pristranskost, s katero nas nacionalna radio in televizija pitata vsak dan.

Slovenski »Grki«

Zdaj pa tisto, kar je ob vsem tem najbolj osupljivo. Naši mediji nas že mesece vsak dan zasipavajo s propagando o Grčiji oz. o Grkih, ki so žrtev pohlepnih, nepopustljivih in nesolidarnih Evropejcev. Vse te mesece pa ni niti eden od teh novinarskih propagandistov (ali urednikov za njim) nič povedal o kontekstu, v katerem se dogaja grško izsiljevanje Evrope. Kaj pa Romunija, Bolgarija, Srbija, Makedonija, Kosovo, Črna gora, da o Bosni in Hercegovini sploh ne govorimo, in še bi lahko nadaljeval z naštevanjem evropskih družb. V vseh naštetih skupnostih živijo ljudje veliko slabše kot v Grčiji, pa nihče nič o njih. Niti ene besede. To je ta neskončna lahkotnost slikanja sveta, kjer poklicni propagandisti vsak dan ljudem vsiljujejo zlagane podobe, ki realnost in resnico puščajo kot najbolj raztrgano cedilo. Mimogrede, seveda naštete družbe niso Grčija oz. Grki, ampak gre za kolikor toliko urejene družbe.

Več lahko preberete na strani tednika Demokracija.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.