No, pa smo ga preživeli! »Zgodovinski nastop« slovenske skupine Laibach v Severni Koreji. Naslovnice mainstreammedijev so bile preplavljene z presežnimi naslovi: »EKSKLUZIVNO IZ SEVERNE KOREJE: Cenzura ni uspela, stoječe ovacije za Laibach!« je bilo zapisano na naslovnici 24ur. Popov novinar Jure Tepina je šel celo v Pyongyang delat sramoto novinarskemu poklicu na slovenskem z rednim poročanjem o »zgodovinskem nastopu«, ki se je sicer končal z cenzuriranim prvim delom in odpovedanim drugim. Prvič v življenju sem bil srečen, da nas je Dailymail zamenjal za Slovake in sporočil da je »slovaška fašistična skupina izvedla bizaren koncert v Pyongyangu«.
Ko se prebijemo skozi kvaziintelektualna čebljanja o dvojnem pomenu in ironiji predstav, ki jih uprizarja Laibach, nas pričaka bridka, strašljiva resnica, ki ne pove veliko le o Slovencih kot ljudeh, ampak tudi o naši z usodnim socialističnim udarcem zaznamovani zgodovini.
Maja Sunčič je v svoji kolumni napisala nekaj o kršitvah človekovih pravic v Severni Koreji. Super da je, a v normalni državi takšno opozarjanje na očitna dejstva ne bi bilo potrebno. Prepotoval sem ogromno sveta, a le v eni deželi – naši – sem bil deležen razprav, da je morda Severna Koreja žrtev zahodne propagande. Da Kim Jong Una in njegovih dveh prednikov zahodnjaki ne razumemo, ampak si glave polnimo z CNN-ovsko propagando, ki hoče očrniti in nekoč zavzeti to komunistično utopijo. Da, to je povsem slovenska stvar. O teh stvareh ne razpravljajo v Franciji, na Japonskem, v Grčiji, Peruju, niti Afganistanu. Globalno je samo po sebi umevno da je Severna Koreja arhetipska karikatura zlobnega režima, česar se s svojimi komičnimi sporočili za javnosti niti sami pretirano ne otepajo.
Pri nas pa živimo v alternativni resničnosti, katero si v nekaterih aspektih delimo le s slovanskimi brati Rusi in Srbi – chemtraili, zionistične zarote, bilderbergovski lobiji… vse to je del naše folklore. Hudiča, še gospa Kožuh Novakova, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije, ki je v obe glavni državni banki imenovala nadzornike je izjavila, da so bojda Jugoslavijo uničili Američani, ker jih je bilo preveč strah tako močne socialistične dežele kot je bila pokojna SFRJ. Le v takšni deželi lahko natolcevanja o nerazumevanju Severne Koreje padejo na plodna tla. In so. Malce s pomočjo splošne antizahodnjaške naravnanosti v – od svetovne gospodarske krize naprej – kučanizirani, privatizacije braneči se Sloveniji, malce s pomočjo medijev.
Apologeti severnokorejskega koncerta se sicer delijo v dve, včasih prepleteni skupini. Prvi so tisti, ki živijo v neki drugi dimenziji in dejansko verjamejo, da je Severna Koreja komunistična utopija, katero zahodnjaki ne razumemo in koncert vidijo, kot vzpostavitev mosta med pokvarjeno zahodno kapitalistično družbo in Kimovskim rajem. Na žalost v to skupino spadajo tudi sami člani benda, a več o tem v nadaljevanju.
Drugi so tisti, ki se skrivajo za nedeterminiranostjo, dvoumnostjo, večplastnostjo provokativne umetnosti. Mi »kritiki« bojda nič ne razumemo, z našo nepotrebno racionalizacijo pa uničujemo artistični efekt. Laibach bojda s svojimi provokacijami v resnici riše kanvas anti-totalitaristične misli. Vsak performance je nov neuslišan krik za mir na svetu. Bral sem odzive lokalnih filozofov, ki se vsi po vrsti izredno zaposleni z iskanjem subverzivnega sporočila obiska. A tega je izredno težko najti, če navedemo naslednja dejstva:
Laibach so v Severno Korejo odpotovali na povabilo mladega diktatorja, serijskega morilca in kršitelja človekovih pravic, da bi pred zbrano družbo poslušnih aparatščikov izvedli svoj globoki performance, pri tem pa kot sami pravijo »ne bodo hoteli užaliti države, ki jih gosti.« A je po čem takem vso stvar še vzdržno označiti kot antitotalitaristični statement nerazumljenih umetnikov?
Laibach so v osemdesetih veljali za upornike, a so bili napačno interpretirani kot uporniki proti Titovem samoupravljanju. Pa niso bili. Nastali so 1. junija 1980, slab mesec po Maršalovi smrti. V lastnem dokumentarcu o skupini so Tita, 13. najbolj smrtonosnega diktatorskega klavca v zgodovini povsem faktualno čislali kot velikega državnika. Razpad Jugoslavije pa interpretirali sumljivo podobno kot gverilska upokojenka Kožuh-Novakova. Njihov ironični anti-totalitaristični flirt je bil anti-establishment le kar se tiče naci-fašizma in post-titove Jugoslavije, ne pa splošne ideje o samoupravnem socializmu, s katero so skupaj z vsegliharskim anti-zahodnjaštvom in anti-globalizacijskimi težnjami neprestano flirtali tudi po osamosvojitvi ter tako – ironično – postali naravni superheroji slovenske skrajne levice, kakor tudi njihovih mednarodnih ekvivalentov – lenih Occupy Wallstreet ignoramusov v ZDA.
Obisk Severne Koreje je logični naslednji korak. Le tako bodo lahko še naprej ostali glavni junaki ljudi, ki jih je globalizacija povozila in razkrila njihovo nekonkurenčnost. Takih ljudi, za katere je junak Edward Snowden, ki je skrivnosti svoje domovine prodal defacto totalitarnemu režimu, pod pretvezo žvižgača. In Julian Assange, ki skrajno islamsko frakcijo Hezbolah vidi kot »borce za svobodo pred hegemonijo ZDA.« Za takšne je nastop Laibach v Severni Koreji – državi, ki si upa zoperstaviti zlobnemu globalizmu – tako naraven kot Beatlesi na Ed Sullivan Show leta 1964.
In Laibach to dobro ve. Njihovi poslušalci niso več tisti, ki o njih pišejo filzofske odisejade, ampak razočarani antiglobalisti. Tisti, ki so prišli na WallStreet v Guy Fawkes maskah pred celotnim svetom pokazat, da ne razumejo kaj pomeni prostotržni kapitalizem. Pa njihovi idejni sorodniki v Španiji, Italiji in Grčiji, ki so s strani skrajnih levičarskih sil naščuvani hodili na glavne trge evropskih mest protestirat proti varčevalnim ukrepom. Ter seveda tudi naši podporniki skrajno-levičarskih Združene Levice, Socialnih Demokratov in DESUSa. To so tisti, ki bodo z Laibach ubrano na kakšnem od njihovih koncertov zapeli brezvezno militantno verzijo »The Final Countdown«.
Sicer pa bodo apologeti, ki zagovarjajo umetniško nerazumljenost projekta Laibach najbrž dokaj razočarani ob skoraj neverjetni izjavi, ki jo je vodja skupine Jani Novak dal za večerni dnevnik RTVSLO, ko so ga vprašali kaj si misli o Severni Koreji: (verbatim)
»Severna Koreja je v bistvu dejansko vse tisto kar slišimo. Ampak je tudi malce več od tega, no. Ljudje so prijazni, ljudje so neverjetno prijetni. Res deluje kot da verjamejo v sistem. Res delujejo kot da so zadovoljni v življenju. Res deluje kot da jim nič ne manjka. DELUJE KOT DA JE TO UTOPIJA, KI FUNKCIONIRA.«
Da to je rekel, Jani Novak. Po srečanju z lepo oblečenimi aparatščiki, ki so bili gotovo vsi po vrsti visoki partijski funkcionarji, je očitno razbral vse kar je moral vedeti o vsakdanu severnokorejskega ljudstva. Nič jim ne manjka. Zadovoljni so! Morda pa je to utopija, ki bo predstavljala alternativo krutemu neoliberalizmu, a ne Jani? Ni čudno, da so se skupaj z Popovim novinarjem poklonili kipoma Kimovega očeta in dedka. Tudi če bi ga peljali na podeželje gledat stradajoče otroke – podhranjenost v Severni Koreji je vendarle kronična – ali pa v delovni gulag nečloveško trpljenje nič krivih političnih disidentov, Janiju to ne bi bilo pomembno. Ker Jani nastopa za svoje občinstvo. Občinstvo pa zahteva utopijo. Čeprav mora Jani zanjo prodati lastno dušo.
Zato bom severnokorejsko sramoto označil za to kar vsi vemo, da je, čeprav tega nihče ne izusti: Dobro rejeni trebušasti Slovenci so šli na povabilo tirana v njegovo kraljestvo, kjer so se lahko skupaj z njim in njegovim režimom delali norca iz 24. milijonov lačnih talcev, ki tam preživlja vsakodnevni pekel. Presedan za take bizarne izlete jim je lani dala Združena Levica, le da so se oni na davkoplačevalske stroške šli delat norce iz Venezuelcev.
Ogabno, ostudno, sprevrženo. Njim res nič ne manjka. Partijcem na Kimovem koncertu prav tako ne. A vem, da vas zdajle severnokorejski prebežniki, ki so si v Južni Koreji ustvarili normalno življenje sovražijo ravno tako zelo kot jaz. Resnični Severni Korejci pa o vas itak ne vedo nič. Sram vas bodi, Laibach!
Prispevek je bil prvotno objavljen na blogu Mitje Iršiča.
