Peter Lovšin, foto: Novi glas.

Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj (ZSKSS) je pred nekaj meseci praznovalo 25. obletnico obstoja. Temu dogodku so slovenska javnost in mediji posvetili precejšnjo pozornost. ZSKSS je namreč v dveh desetletjih in pol postala pomembna mladinska organizacija, ki se danes ponaša s 4.600 člani. Njena zgodba pa se je pred približno 30 leti začela v… Gorici. Da, prav ste prebrali. Ustanovitelj ZSKSS, Ljubljančan Peter Lovšin, je skavtizem spoznal sredi osemdesetih pri nas. Navdušil se je nad taborjenjem v naravi in nad skavtskimi veščinami. In kmalu se je porodila ideja, da bi lahko to izkušnjo prenesel tudi v Slovenijo, ki je v tistih letih doživljala obdobje velikih sprememb.

Peter, kako si prišel v stik z goriškimi skavti?
Prva vez z goriškimi skavti je bil moj stric, duhovnik Janez Oberstar. Bil je vrstnik in sošolec Marijana Markežiča. Z Marijanom sva se spoznala po stričevi zaslugi. To je bilo leta 1984, na taboru v Žužemberku. Najprej sem tam nameraval ostati dva ali tri dni, dejansko sem potem z goriškimi skavti na taborjenju preživel 10 dni.

To je tisti tabor, ko te je Mauro Leban, takratni načelnik, vnaprej proglasil za ustanovitelja slovenskih skavtov. Drži?
Ja, takrat je Mauro izrekel te preroške besede. Sklical je zbor, da bi me uradno pozdravil. Pred mano se je oblikoval izjemno velik kvadrat mladih goriških skavtov in skavtinj. Oglasil se je Mauro z besedami: “Predstavljam vam Petra Lovšina, ki bo nekoč v prihodnosti ustanovil skavte v Sloveniji”. Ponavljam, to je bilo leta 1984.

Za skavte si vsekakor prvič slišal že pred tem. Pravzaprav si o goriških skavtih bral…
Ob premišljevanju, kako pritegniti mladino v sklopu pastorale, so se nam tedaj porajale številne ideje, kljub težavam, s katerimi smo se srečevali v času jugoslovanskega režima. Za eno od idej, ki se nam je porodila, imajo zaslugo prav skavti. Doma smo bili naročeni na Ognjišče. V enem od izvodov te revije iz leta 1982 sem prebral intervju z Maurom Lebanom, Ivom Jevnikarjem, Ivico Švab, Aleksandro Kosič in Marijanom Markežičem. Orisali so delovanje slovenskih skavtov v Italiji. Takrat se je začelo spoznavanje skavtizma. Intervju je bila vsekakor samo prva spodbuda na tej poti.

Obljubo si izrekel leta 1986. Kako se spominjaš teh prvih let, ko si se uvajal v realnost, ki je bila zate povsem nova? Ne samo zaradi specifike skavtske organizacije, temveč tudi zaradi tega, ker je bila ta dejavnost onkraj meje, oziroma takrat še onkraj “železne zavese”, prepovedana?
Ta leta so bila zelo intenzivna. Vsak teden sem prihajal v Gorico iz Ljubljane: takrat še ni bilo avtoceste. Vijugasta pot čez Postojno in Rebrnice je bila z avtobusom neskončno dolga. Včasih smo se peljali tudi z vlakom do Sežane in nato čez Kras do Nove Gorice. Prva postaja je bila vselej Katoliška knjigarna. Tam sem se srečeval z Maurom in skupaj sva preživljala veliko časa v načrtovanju ustanavljanja skavtov v Sloveniji.

Poseben postopek je bilo tudi vsakokratno prečkanje meje. Ob pripovedih, da so te na mejnem prehodu zadrževali tudi po več ur, se danes lahko nasmehnemo, takrat pa so bile te nevšečnosti bolj skrb vzbujajoče…
Takrat tem “postankom na meji” nisem namenjal prav velike pozornosti. Carinik oziroma miličnik me je vprašal, kaj imam v torbi. Ko je videl skavtsko literaturo, je začel godrnjati. Sam sem se izgovarjal, da so v zamejstvu tudi taborniki. Zaradi tega so me večkrat spravili v sobo znotraj zgradbe ob meji in tam sem čakal tudi več ur. Spomnim se, kako sem zaradi tega vedno lovil zadnji avtobus iz Rožne Doline proti Ljubljani, okoli 20.30. Domov sem prišel okoli polnoči. Enkrat se je zgodilo, da sva mejo prečkala skupaj z Julijanom Čavdkom. In na vprašanje carinikov, kaj nosimo s seboj, je on brez slabe vesti in povsem mirno prijavil: “V ‘ruksaku’ imamo bombo”. No, ob vsem tem me zato še danes včasih stisne v želodcu, ko prečkam mejo čez Rožno Dolino oziroma, kot vi pravite, pri “Rusi hiši”.

Avtobusa pa nisi zamudil…
Ne, nisem ga zamudil, ker sem bil toliko prej na meji. Jasno, da bi ob normalnem prehodu v Novo Gorico lahko sedel na zgodnejši avtobus in bil prej doma.

Kako so te tvoje “prihode v poznih urah” sprejemali tvoji domači?
Potrebno jim je bilo pojasnjevati, kako in kaj. Danes sem tudi sam oče in gledam na to drugače ter razumem godrnjanje svojih staršev. Dogajalo pa se je tudi, da sem prespal pri Terčičevih ali pri Bertolinijevih. Pač, podaljšal sem svoj vikend v Gorici in se domov vrnil šele v nedeljo. To mi je navsezadnje tudi ustrezalo: več časa sem lahko preživel s svojimi goriškimi prijatelji.

Kako je bilo potem, ko si po obljubi leta 1986 postal tudi formalno član SZSO in “pravi goriški skavt”?
Nalezel sem se rivalstva s Trstom in s t. i. “Trieštini”. No, šalo na stran. Aktivno sem se udeleževal sestankov in prenašal znanje, ki sem ga dobival v Gorici, tudi v Slovenijo. Formacija je postala po letu 1987 bolj intenzivna.

Si bil v Gorici aktiven do leta 1990 oziroma do ustanovitve ZSKSS?
Da. Zadnje večje skupno sodelovanje je bila priprava obljub 1989. Takrat smo imeli prve obljube slovenskih skavtov pri Sv. Ani v Ljubljani. Na tem dogodku je bilo prisotnih veliko goriških skavtov, ki so s svojo prisotnostjo izpričevali “botrstvo” naši novonastajajoči organizaciji. Drugi pomemben trenutek je bila pomoč s prevajanjem in drugimi logističnimi težavami pri vzpostavljanju stikov z italijansko skavtsko organizacijo Agesci.

Ste takrat torej stopili v stik tudi z najpomembnejšim italijanskim katoliškim skavtskim gibanjem?
Ne samo. Komunicirali smo tudi s svetovno skavtsko organizacijo in oni so nas nato preusmerili na Agesci. Goriški skavti so nam nudili veliko pomoč s tem, da so bili v bistvu tolmači in da so nam pomagali pri teh postopkih.

Česa se boš posebej spominjal iz obdobja, ki si ga preživel v Gorici? Zanima me, ali ima posebno mesto v tvojem spominu kaka anekdota ali dogodivščina.
Prvi tabor je bil zame povsem novo odkritje. Še sedaj se spominjam, kako so mi opisovali do potankosti organizirane napade na tabor tržaških skavtov. No, tako izkušnjo sem v prvi osebi doživel tudi sam nekoliko kasneje. Napad smo takrat izvedli Matjaž Terčič, Julijan Čavdek in podpisani v Žirovnici. Nikoli ne bom pozabil, kako smo bili oblečeni v vojaške uniforme, eni v italijanske, drugi v jugoslovanske, in kako smo se plazili po gozdovih.

Dne 31. marca letos je ZSKSS praznovala 25. obletnico obstoja. Kakšne so bile takrat razmere in kako vam je uspel ta veliki met?
Želeli smo svoje delovanje potrditi v pravno-formalni obliki. V zadnjih letih obstoja Jugoslavije je še vedno veljala zahteva, da mora biti vsako novoustanovljeno društvo tudi član Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL). To pa se nam je upiralo, ker so skavti popolnoma neodvisna in nevladna organizacija. Na pomoč so nam takrat priskočili prijatelji, ki so že delovali v novonastalih pomladnih strankah. Sekretariat za notranje zadeve naše vloge seveda ni takoj sprejel. Kljub vsem preprekam se je zadeva rešila za nas ugodno, marca 1990: postali smo pravno-formalno priznana organizacija.

Če prav razumem, je bila vaša želja ta, da bi se skavtska organizacija v Sloveniji ustanovila že prej…
Mi smo računali, da bi se to lahko zgodilo že leta 1989. V ostalih državah nekdanjega vzhodnega bloka, ki so doživljale žametne revolucije, so ustanavljali skavtske organizacije že leta 1989. Mi smo se sklicevali na to.

Kako ste bili kot novonastala organizacija sprejeti v Sloveniji?
Ljudje so nas dobro sprejemali. Nihče pa nas ni znal natančno umestiti.

Kaj je za vas pomenilo dejstvo, da je skavtska organizacija imela katoliški predznak?
To je bila logična izbira. V času študija sem se v Narodni in univerzitetni knjižnici posvečal “skavtskim gradivom” bolj kot študijskim. Odkril sem, da so bili tik pred drugo svetovno vojno v Ljubljani ustanovljeni katoliški skavti z modrimi kroji. Na to smo se tudi navezovali ob ustanovitvi ZSKSS leta 1990. Predznak “katoliški” smo hoteli poudariti, ker smo tako dali javnosti jasno vedeti, katere vrednote živimo.

Kako vas je družba sprejemala, ko ste se predstavljali kot katoliški skavti?
Zelo, zelo pozitivno. Spoznavali so nas tudi tisti, ki niso pripadali našemu miselnemu krogu. Leta 1990 smo ob t. i. prvi poplavi v Sloveniji, skavti – bilo nas je preko 60 – šli v zgornjo Savinjsko dolino, da bi pomagali ljudem. S takimi dejanji so nas Slovenci vzljubili.

Kako je potekal razvoj skavtske organizacije?
V začetku nas je bilo 70. Zbirali smo se v treh stegih: Ljubljana, Postojna in Cerknica. S tabornimi šolami smo dobili tudi metodološki ključ za usposabljanje voditeljev. Leta 1996 smo dosegli dogovor s katoliško Cerkvijo v obliki Listine katoliškega skavtstva. Danes ima ZSKSS približno 4.600 članov, kar je zgodovinski maksimum.

Kolikšno pa je skupno število skavtov, ki so v 25 letih obljubili v ZSKSS?
Več kot 10 tisoč članov, ki imajo svoj življenjski poklic: očetje, mame, veliko je tudi duhovnikov, redovnikov in redovnic. V tem izpričujemo poslanstvo Badna Powella, da so skavti tudi dobri državljani v prostoru, v katerem živijo.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.