Julijski dan je. 2014. Med dežjem in soncem. Kapelica na desni, na levi kozolec. Takoj zatem gručasta vas. Pevno. Cerkev na sredi. Nato kolovoz. Nadaljujemo peš. Bogdan, Janez, Mile in jaz. Tiho.
Povsem tiho po nekdanji poti na morišče. Tod je domačin na lojtrniku peljal manjše otroke do Matjaževe jame. Večji so šli po drugem kolovozu peš. Šest tovornjakov. Tako pripovedujejo nekateri domačini.
V zelenilu kotanja. Matjaževa jama. Nad njo sinjina. Iz daljine odmevajo streli. Na strelišču vadijo vojaki, kako zadeti. Takrat, v maju 1945, se iz te kotanje ni slišalo strelov. Opravili so drugače. S 300 otroki, pravijo nekateri. Drugi še vedno v strahu molčijo. Da ne bi omadeževali svojega imena? A bili so in bodo poklicani po imenu. Prav tako kot vsi tisti otroci, ki so svoja imena čista prenesli onstran. Prilesti iz temačnega brezna, temačnejšega od Matjaževe jame, pomeni imenu povrniti sijaj. Najprej mora vsak sebi in nato moramo drug drugemu podariti človečnost. S tem povrnemo dostojanstvo sebi in mrtvim.
V kotanji rastejo mogočne smreke in kostanj, ki so videli, doživeli. A drevesa ne govorijo. Nad breznom kriki ptic v preletu.
Težko se je spustiti do ustja brezna, ki vodi do potoka Planice. Potrebno je premagati srhljivost, a se obenem prepustiti, da te čas vsrka vase.
Potrebno je slišati in videti. Osuplost in strah v otroških očeh. Klice: “Mama”! A mam ni bilo tu. Bile so za gričem. Nič več ujetnice z očeti v mežnariji Crngroba, temveč že neme ob žuborečem potoku na blazini smrekovih iglic. Niso jih slišale. Niso jim odgovorile. Vse so polegle v smrečje. Z očeti vred. Tiste, ki so skušali zbežati, so vse do poslednjega polovili ali postrelili. Vse druge so, slečene do spodnjic, vodili mimo zadnje crngrobske domačije v Balantovo smrečje. Domačina, mož in žena, ki svoje domačije nista želela zapustiti, sta se morala umakniti na podstrešje, a od tam sta videla. Štela sta ljudi v razgaljeni koloni, ki se je pomikala na morišče. 770, sta rekla. Vladni uslužbenci NDH pa tudi civilni begunci, deportiranci. Pospešena usmrtitev od 20. do 25. maja 1945. Uradni in poluradni podatki pravijo drugače. Število žrtev variira. Pa vendarle, če se vprašujemo o številu, dejstva ostajajo. Ali obstajajo drugi dokazi, razen pričevanj, da so bili ti ljudje res usmrčeni v Crngrobu, sprašujejo novinarji. Katera druga dejstva? Kateri drugi dokazi? Dovolj bi bilo odkriti vse smeri in prešteti vse kosti. Vsaj tiste, ki jih v več akcijah jim ni še uspelo odstraniti, prekriti. Nekateri domačini hranijo dokazni material, fotografije izkopov grobov, ki so čez noč ostali prazni. Večina likvidatorjev molči, a ne vsi. Strah še naprej preži. Najprej je prežal zaradi zmagovitih revolucionarjev, sedaj preži pred v grozi razprtimi očmi.
Crngrob. Kakšen omen groze in razčlovečenosti. Kakšno preroško ime, kakšna preroška znamenja: Aličevo znamenje, do koder so privozili tovornjaki in je peš pot zavila v gozd, malo naprej Krvavo ali Rdeče znamenje … Oživljena crngrobska legenda o razbojnikih? In legenda o ajdovski deklici. Le kdaj bo z vodo, kapljajočo iz rebra, napojila žejne in izmila kri?
Potrebno je slišati te otroške klice in krike. Kot so jih slišali krvniki, ki niso prenehali s svojo krvavo žetvijo do smrtnega vzdiha poslednjega otroka, poslednjega malčka. Dokler niso poslednjega s pomočjo deske lojtrnika zvalili skozi ozko ustje v golt brezna.
Tam stoji leseni križ. Nemo obeležje, ki vsrkava grozoto in tihoto. Kako so krvniki napolnili gluho tišino, ki je zazevala ob poslednjem trupelcu, vrženem v brezno? Kako so se vrnili na svoje domačije? Kako so pogledali svojim materam v oči? Svojim ženam? Svojim otrokom? So jim prinesli domov srajčko najmlajšega, lutko tiste drobne deklice z začudenimi rjavimi očmi … So matere in žene potolažili z zlato verižico mame tistega fantiča, ki do zadnjega diha ni nehal cepetati, ali s prstanom mame tiste lačne in prestrašene malčice, ki ni nehala jokati, ali s krznenim plaščem mame tistega pobalina, ki je skušal bežati skozi smrečje, a mu ni uspelo …
Malčki, naj vam mir,
naj vam trava v gluha usta,
nebesna modrina v nedolžne oči,
naj vam beg po žarku sonca mimo križa
razpre milino večnosti.
“Smrt je bolečina živih”, priča nagrobni napis na davškem pokopališču.
Davča. Najbolj razprostranjena slovenska vas. Samotne domačije, posejane na hribovju med Poreznom in Blegošem. Jemčeva domačija, gostilna, šola, muzej pridelave lanu, župnišče, cerkev – center vasi. Na pokopališču ob cerkvi počivata tudi duhovnika Krašna in Terčelj. Mučenca. 7. januarja 1946 so ju na poti iz Davče proti Železnikom prestregli partijci in izročili knojevcem. Ti so ju v Štulčevi grapi ustrelili in zagrebli kar v potok. Domačini so njuni trupli skrivoma prenesli na pokopališče. Terčelj, kandidat za blaženega, če bo gospodu dr. Primožu Krečiču kot postulatorju in mag. Bogdanu Vidmarju kot vicepostulatorju uspelo prepričati odgovorne v Cerkvi.
Zakaj se slovenska Cerkev mučencev tako zelo otepa. Po podatkih don Anteja Bakovića je bilo med drugo svetovno vojno in po njej ubitih več kot 200 slovenskih duhovnikov, veliko mučenih. A mučeni brez smrtnega izida niso in ne morejo biti mučenci, o čemer priča primer g. Jakoba Ukmarja. Če mučeni po čudežu preživi, pač ne sodi v kategorijo mučencev. A veliko jih ni preživelo. Slovenska Cerkev molči. Morda zato, ker se premalo zaveda, da je v molitvi skupnega kesanja ne le kesanje za vse, kar je kdo slabega storil, temveč tudi za vse, kar je kdo “dobrega opustil”, torej za greh mlačnosti, brezbrižnosti.
Filip Terčelj, duhovnik, človekoljub in rodoljub. In ne nacionalist, kot ga želijo nekateri prikazati, saj se kot nacionalist ne bi zavzel za tirolske “Švabe” (tako so jih označevale povojne oblasti) iz vasi pod Ratitovcem, za kar je plačal s smrtjo. In ne sodelavec komunistov, čeprav privrženec OF, temveč protifašist, torej klen čedermac, željan svobode slovenskega človeka in slovenskega jezika, ki ga je negoval kot urednik in pisec, tudi nabožnih pesmi. Borec za svoboščine malega človeka – delavca in tudi duševnega bolnika. Učitelj mladih, katerim se je razdajal ne samo kot katehet. Filip Terčelj, Božji služabnik, vsevdilj v služenju malemu človeku in človeku v stiski. Na malem davškem pokopališču počiva velikan slovenskega ljudstva. Tudi on kot “bolečina živih”, a morda kmalu tudi priprošnjik.
Bolečina živih je bolečina, ki prizadene najbližje umrlega, a tudi bolečina vseh, ki so sejali smrt. Katero človeško srce je lahko tako kamnito, da ne pestuje poslednjega pogleda, poslednjega krika ali vzdiha moža, žene ali otroka, ki mu je zavdala človeška roka? Le katero živo srce lahko živi polnost in radost življenja in ne ve za bolečino, če je njegova roka zadala smrt? Velika je ta bolečina, vpijoča do neba in usmiljenja vredna, prav toliko kot bolečina žrtev in njihovih najbližjih. Ne utišajo je glasne besede ne jurišna pesem, ne zastre je zlato, niti na pozlačenih oltarjih ne, ne zaustavi je šepet gozdov, ne zajezijo je vrči vina. V čem naj se umiri? Včasih prekipi v tepež, tudi lastnih žena in otrok, včasih se zagozdi v zanko, zataknjeno za lasten vrat, včasih se razbohoti v razpadajočo domačijo čudaštva in osamelosti. V čem naj se umiri? V čem naj se umije?
Povejte, tudi vsi tisti ljudje, ki še vedno molčite. Spregovorite, ker časa je malo. Povejte in pokleknite na zemljo, ki nas nosi. Umirite srce in izmijte to kri, da bo smeh vaših otrok in vseh otrok naše dežele radosten. Da se bodo spočila srca živih in bodo v miru počivali mrtvi. Povejte, da bomo lahko živeli v polnosti Ljubezni! Da se bo naša zemlja umirila in bo lahko zrcalila Božje obličje. Da bomo lahko res svobodni – v srcih, ne le na papirju premirja.
INES CERGOL
V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
