PERU 1989

V Limi so imeli restavracijo z morskimi sadeži. Ni šlo. Konce osemdesetih se rodbina odloči, da gredo v Evropo, v Italijo, v Rim. Pošljejo dva: Hugota in Cristino. Cristina je Hugotu teta.

Prideta v Rim po kdo ve kakšni že poti. Prespita na ulici prvo noč, nato drugo,… Nato ju kar tam ogovori klaretinski pater Giovanni, ekonom naše redovne skupnosti na Banchi Vecchi. Vpraša ju, od kod sta in kakšni so njuni načrti. Iskreno povesta. P. Giovanni ju ni mogel pustiti tam zunaj. Povabi ju v samostan.

Cristina je bila v našem samostanu slab mesec, potem je našla delo gospodinjske pomočnice in neko sobico zase. Hugo je ostal pri nas skoraj dve leti. Postal je eden izmed nas. Na črno je delal po rimskih gradbiščih. Ko so ga nekega dne ustavili karabinjerji in zahtevali dokumente, jim je pokazal le žuljeve roke. Izpustili so ga. Italijani, čudovito ljudstvo: ko za „dokument“ obveljajo žulji.

Kasneje so prišli še drugi člani perujske družine, vsi lepih okroglih indijanskih obrazov. Hugotov bratranec se je pritihotapil v Italijo iz Splita, dobesedno zavit v rezervnem kolesu pod tovornjakom. Več dni ni mogel ravno hoditi. Naselili so se v stanovanju na obrobju Rima. Pokončna in pogumna Cristina se je vrnila nazaj v Limo, v restavracijo z ribami, rakci in školjkami. Opravila je svoje.

BOSNA 1992

Počitnice 1992. Zaključujem drugi letnik teologije na Gregoriani. Iz Rima sledim, kaj se dogaja z Bosno, ki je zdrsnila v hudo vojno. Kaj z Brčkim in Bijeljinjo, kjer imam prijatelje. Nekaj dni preden so srbski tanki prišli v Brčko, sem se s prijateljico Amilo še slišal. Rekla je, da ne bo šla iz mesta, češ da se tam vsi razumejo med seboj. Zdaj veze več ne delajo. Je še živa?

Spet pater Giovanni. Ko se odpravljam na počitnice, me sreča v zakristiji in reče, naj storim kaj za bosanske begunce, saj jih je v Sloveniji kar precej. Pridem na Ptuj. Po Previdnosti srečam prijateljico Anito, s katero sva nekoč skupaj hodila v mladinske delovne brigade. Pove, da vodi ptujski begunski center. Takoj se prijavim za prostovoljno delo.

Delam tri cela poletja. Vse do moje nove maše. Največ se ukvarjam z animacijo otrok. S katrco furam bolnike k zdravniku, otroke v šolo. Več kot enkrat s tovornim kombijem peljem kopico otrok na kopanje v reko Dravo v višini Orešja. Pri takih podvigih mi pomagajo mladi s Ptuja in kmečki fantje iz Hajdine.

Leta 1994 organiziramo na Ptuju Tabor Klaret. Pride klaretinska mladina iz Španije in Italije. Okrog 60 nas je. Vsak dan se odpeljemo v begunske centre po vzhodni Sloveniji in izvajamo nekakšne oratorije za v glavnem muslimanske otroke. Pripravimo tudi medverski večer. Beremo Koran in beremo Biblijo. Koran nam po pravilih bere Sead, ki sicer obiskuje islamsko versko šolo. Vse je možno, če ljudje dobro v srcu mislijo.

Tabor Klaret naslednje leto ponovimo, in sicer samo za mlade prostovoljce iz Katalonije.

Neki večer l. 1995 z minoritom Vitom Muhičem najameva vaško diskoteko za begunsko in domačo mladino. Slovenski fantje vržejo denar na šank. Kelnerca ga prešteje in bosansko-slovenski žur traja, dokler ne porabimo še zadnjega na šank vsutega tolarja.

Za celo knjigo lepih dogodkov. Za celo knjigo žalostnih dogodkov.

POLJSKA 1994

Nekateri so spali pod rimskimi mostovi. Vincencijeva zveza dobrote jim je ob petkih zvečer poskrbela toplo večerjo. Imel sem vlogo šoferja, dostavljalca kuhanih špagetov. V enem večeru sem moral pribrzeti na več točk v Rimu, kjer se je delila hrana. Približno 200 porcij na večer. To sem delal ob petkih, od oktobra do maja, nekaj let zapored. Osebnih stikov z migranti in brezdomci kot šofer nisem imel veliko. Še najbolj se spomnim spočetka razigranih mladih Poljakov, ki pa jih je sčasoma trdo migrantsko življenje skoraj strlo.

KAVKAZ 1997

Leta 1997 sem v Milanu duhovni pomočnik na klaretinski župniji sv. Ambroža. Na predlog župnika župnija sprejme ilegalno priseljeno armensko družino iz nemirnega Kavkaza. Pravno gledano kršimo zakon. Izpraznimo eno izmed veroučnih učilnic in vanjo naselimo očeta (dezerter), mater in dve hčeri. Armenski migranti ves čas bivanja v našem župnišču jedo za isto mizo z župnikom Renatom in s še tremi patri.

Župnijski prostovoljci gredo v akcijo za urejanje dokumentov. Družina je krščanska in vključena v župnijsko življenje, zato se hitro integrira. Za mater so takoj najde delo hišne pomočnice. Po slabem letu dni armenska družina živi v svojem stanovanju, oba starša delata, hčerki hodita v šolo.

ARGENTINA 1998

Zgodba o argentinski prostitutki, ki so jo zvodniki zaradi njene starosti zavrgli in pustili v Sloveniji, mi pa pomagali, da je našla pot nazaj v svojo domovino.

O, Bog, naj ne bo nobenega begunca več

S Hugom se slišim še danes. Z nekaterimi bosanskimi begunci se vidim tu in tam. Z Amilo sem po dolgih letih le vzpostavil stik. Sead je nekje na Švedskem. O Argentinki vem, da je na poti domov prostovoljno obtičala v Španiji. Milanski župnik Renato je kasneje svojo župnijo še presenetil z gostoljubnim sprejetjem tujcev. Danes se videvava v Trstu, kjer župnikuje pri Srcu Marijinem.

Brez teh in mnogih drugih begunskih zgodb me ne bi bilo. Bil bi, bil – a drugačen. Notranje revnejši. S skromnejšimi uvidi v skrivnost Božjega kraljestva.

Hvaležen za vsa ta srečanja in da sem bil tam, kjer si me hotel, te prosim, o, Bog, naj ne bo nobenega begunca več! Naj ne bo nihče več prisiljen zapustiti svoj dom in svojo domovino!

BRANKO CESTNIK

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.