Zmeraj govorim o anarholevičarjih. Čas je da termin malce podrobneje definiram.

DEFINICIJA POJMA

Anarhija oz. brezvladje je absolutno skrajna oblika desne politične usmeritve – tako kot je diktatura skrajna oblika leve – zato zveni skoraj oksimoron, da obstajajo anarholevičarji. Kako vendar bi si nekdo, ki zagovarja redno vmešavanje države v posle državljanov hkrati želel anarhijo? Preprosto. S splošno zmedo, ki vlada v mladih, dojemljivih možganih.

Anarholevičar je ponavadi – ne pa zmeraj – družboslovec. Stopnja povečane nevarnosti anarholevičarske infekcije se pojavlja pri poklicnih izbirah kot so filozof, sociolog, politolog, umetnik. Pogosta je še pri gimnazijskih maturantih in lokalnih veseljakih študentskega naselja, katerim do diplome manjka le še en izpit – le da so predzadnjega naredili leta 1997.

Kaotičnost svojih misli in znanj, ki jih je pridobil na socialnih omrežjih in ob branju verižnih pisem je anarholevičar povezal z nezadovoljstvom, ki ga čuti do družbene meritokracije, katera je njegovo družboslovno rit izpljunila na rob obstoja, namesto, da bi ji priskrbela dobro plačano službo. To se mu zdi skrajno krivično, glede na to, da sta njegov oče in dedek oba imela pravico prebirati časopise in se praskati po spolovilih iz varnega zavetja lokalne občinske pisarne.

Nekaj mu ne štima v tej enačbi krute resničnosti, kjer mora vsak poskrbeti za sebe in se znajti po najboljših močeh. Od dedka in očeta pa je večkrat slišal, da je bilo v starih časih povsem drugače. Ljudje so imeli dobro plačane službe, hodili na piknike, se veselili in peli, vsako leto večkrat bili na morju. Tedaj je bilo še vsem lepo. V socializmu. Preden ga je uničila Amerika. Od tu, do sovraštva zahoda, liberalizma in podjetništva je kratka pot.

Anarholevičar ve kaj si želi. Želi si socializem. Tak participativni, o katerem že vsi pišejo na Facebooku. Kjer bodo pošteni državljani pobrali premoženje bogatim in si plen razdelili med sabo. A ve da bogati svojega premoženja nikoli ne bodo izpustili iz svojih rok brez boja. Torej bo potrebna revolucija. Silovita, udarna, punkerska – anarhična. Kjer bodo bogate brez sodne obravnave postrelili v glavo ter se zraven zabavali kot da smo leta 1945. Ve da bo revolucija krvava, a bo to majhna cena za življenje v popolni simbiozi s sočlovekom in naravo, ki bo sledilo. Takrat ne bo več pravil. Anarhija bo na silo vladala deželi preko prisilnega državnega aparata, ki bo bdel nad ljudmi, ki si slučajno takšne anarhije ne želijo.

Tako si bo povprečen anarholevičar iz enovrstičnic in nekoherentnih slabo premišljenih idej skuhal preprosti ideološki golaž Marxa, Englesa, Trotskega, Lenina, Stalina, Žižka in Chomskyja skupaj. V njegovi glavi se bosta anarhija in diktatura srečali, poljubili in ljubili vso noč ter si drugo jutro obljubili večno ljubezen.

IZVOR SLOVENSKEGA ANARHOLEVIČARJA

Ker smo narod, ki od nekdaj rad posnema in ker je vsak »dojc« pred sabo imel nemškega »Deultza«, Bele Vrane Mamas and the Papas, Jani Golob Giorgia Moroderja, Cockta Coca Colo in netalentirani Pankrti, netalentirane Sex Pistols , je imel tudi slovenski anarholevičar svojega predhodnika, ki pa je začel pot družbenega izobčenca kot tradicionalni anarhist.

Ta je v šestedestih sedel na tratah ameriškega podeželja, si rolal joint, ob vsakem vdihu zavil z očmi in rekel: »Groovie!« zaven pa si pel kakšno Bob Dylanovo pesem o miru na svetu. Sovražil je korporacije, orožarsko industrijo, zdelo se mu je, da je Vietnamska vojna zarota zahodnih sil, ki si skušajo po kolonialno prilastiti tuje ozemlje zraven pa prodajati orožje na račun njihovih mladih trupel. Pritoževal se je, da država daje premalo, hkrati pa državi ni bil pripravljeni dati nič nazaj.

Zametke levičarstva so pokazali, ko so razglašali kako si vsi zaslužijo biti enako bogati, ne pa le korporativni kravatarji v najvišjih nadstropjih nebotičnikov. Ko so se hipiji malce postarali, postali modrejši, si nadeli kravate, se preselili v zgornja nadstropja nebotičnikov, nehali sovražit kapitalizem in državo ter si zgradili hiše z bazeni, je skozi visokotehnološka osemdeseta in internetno revolucionarna devetdeseta zazevala luknja anarholevičarstva, vse do finančne krize 2007, ki je povprečen natakar, smetar in slaščičar niso dobro razumeli. Rodila se je nova oblika anarhista, ki je bil hkrati socialni pravičnež. Nastal je arhetip slovenskega anarholevičarja. Occupy WallStreet aktivist.

Podkrepljen s smešnimi kvazi-intelektualci tipa Noam Chomsky in David Graeber, ki so navduševali površne bralce, željne socialnih sprememb. Ti so dali celotnemu gibanju navidezno intelektualno zaledje. Vsaj tistim, ki niso utegnili prebrati njihovih neprepričljivih, s sovraštvom do zahoda in tehnološkega napredka prepojenih knjig.

Ravno v tistem času se je rodil tudi moderni slovenski anarholevičar. Tedaj ko so se v primežu finančne krize krušili imperiji tajkunskih stricev, skritih za tančicami starih komunističnih mrež. Takrat ko so sile leve tranzicijske kontinuitete spoznale, da je edina možnost ohranjanja status quo le popolno obvladovanje medijev, s poudarkom na propagandi državnega intervencionizma, ekonomskega nacionalizma in protekcionizma, v povezavi z demonizacijo uspešnega zahodnega modela prostotržnega kapitalizma, katerega smo še pred dvajsetimi leti, v zametkih nove države čislali in jemali za vzor.

Takrat je v naši deželi zavladal nov veter. Veter kučanizacije Slovenije. Kučanizacija je ob izdatni podpori večinskih medijev poskrbela, da so ameriške in evropske zastave zamenjale ruske in jugoslovanske. Poskrbela je, da smo trdo delo in inovativnost kot vrednote, ki so nas spremljale stoletja, zamenjali za hlastanje po socialnih uravnilovkah in davkoplačevansko sponzoriranem socialnem podjetništvu. Kučanizacija je Slovenijo pripeljala iz zmerno levo-sredinske države v skrajno-levičarski izolat sredi Evropske Unije. In Kučanizacija je proizvedla tudi mladega anarholevičarja. Zdaj že skoraj desetletje vsako leto družboslovne univerze po vsej Sloveniji izbruhajo novo generacijo družbeno nekoristnih anarholevičarjev, ki bodo nekoč pod vplivom svojih antizahodnjaško-rusofilno nastrojenih predavateljev pisali prazne, ponavljajoče prispevke v Mladini in sedeli na vročem stolu Studia City ob še enem kolegu anarholevičarju, ki se bo pretvarjal da to ni.

Več lahko preberete na blogu M. Iršiča.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.