Pred kratkim sem videla filmček s posnetkom kraje kolesa.

Prav celega smo doma pogledali, zanimale so me reakcije mimoidočih, obnašanje tatu pa seveda tudi.

A ker reakcij mimoidočih ni, lahko pridem samo do zaključka, da je večini vseeno.

Baje, da smo hudo strpen narod – vsak lahko počne, kar hoče …Vsakemu je vse dovoljeno.

(Le beguncev se bojimo. Kot da so oni nekaj najhujšega, pri nas je pa sicer vse ok.)

No, vsaj domišljamo si to o strpnosti. V resnici strpnost ni tisto, ko pustimo sebi in drugim delati škodo.

Morda je v tej “strpnosti” veliko strahu?

A ker že mimoidoči nič ne rečejo, upam, da si s takim filmčkom lahko pomaga vsaj policija, da najde tatu. Saj je vendar viden tip, ki krade!

Naši družini je bilo ukradenih že veliko koles, kar nekaj kar v domačem bloku. Pred kratkim spet dve kolesi …

Enkrat mi je ob prijavi kraje policist rekel, da je to naš nacionalni šport.

Žalostno, a resnično.

Malo upanja je, da kolo policija najde, poznam pa primere, ko ga je človek našel sam, vendar če vsaj tega ne naredimo, je še manj upanja, da se tak način menjavanja lastništva koles ne nadaljuje ali celo stopnjuje.

Več lahko preberete na blogu Sol zemlje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.