Sporazumi o prosti trgovini do nedavnega niso dvigovali veliko prahu, saj je šlo za razmeroma nezanimive dokumente o pravilih mednarodne trgovine ter vzpodbujanju le-te z ukinjanjem carin. Države so v zadnjih desetletjih sklenile na tisoče trgovinskih sporazumov. Tudi Slovenija jih je podpisala nekaj deset. Toda štirje novi sporazumi, ki so trenutno v pripravi (označujejo jih kratice TTIP, TPP, CETA in TISA), so naleteli na veliko pozornost in odpor javnosti. Svoje nasprotovanje jim je izrazil celo Sveti sedež s papežem Frančiškom na čelu. Poglejmo, zakaj.
Sodobni sporazum za 21. stoletje
Namen sporazumov o prosti trgovini je olajšati trgovanje med državami in vzpodbuditi medsebojno vlaganje. To naj bi povečalo gospodarsko rast, ustvarilo nova delovna mesta in povečalo družbeno blaginjo. Trgovanje želijo sporazumi olajšati s tem, da odpravijo določene ovire. Ker so carine zaradi preteklih sporazumov že sedaj na zelo nizki ravni, se novi sporazumi osredotočajo predvsem na t. i. netarifne ovire. To so, na primer, razlike v predpisih in standardih: evropski smerniki so oranžne barve, ameriški pa rdeče, kar povzroča proizvajalcem dodatne stroške in draži izdelke.
Za odpravo takšnih razlik bi skrbel Svet za regulativno sodelovanje. Njegova naloga bi bila, da v čim večji meri poenoti obstoječo zakonodajo držav podpisnic, hkrati pa prepreči tudi nastajanje razlik v bodočih zakonih. Zato gre za “žive sporazume”, ki bodo omogočali nenehno medsebojno vplivanje na zakonodajo med državami podpisnicami tudi v prihodnosti. Politični voditelji govorijo o sodobnih sporazumih 21. stoletja, ki bodo oblikovali globalne standarde.
Za spodbuditev medsebojnega vlaganja sporazumi podeljujejo tujim vlagateljem poseben pravni status. Če neka država sprejme zakon, zaradi katerega se pričakovani dobiček tujega vlagatelja zmanjša, lahko ta državo toži na posebnem sodišču in zahteva povračilo za izgubljeni dobiček. Ta mehanizem se imenuje “poravnava med vlagateljem in državo” (Investor-to-State Dispute Settlement, ISDS) in zagotavlja najvišjo stopnjo zaščite investicij.
Kakšne so skrbi nasprotnikov?
Natančnejša seznanitev z vsebino sporazumov pokaže, da so med “netarifne ovire” uvrščeni tudi zakoni, ki urejajo področje prehrane, zdravil, varovanja okolja, uporabo kemikalij itd. S tem pa prostotrgovinski sporazumi ne poenostavljajo zgolj poslovanja med dvema državama, ampak posežejo v vsakdanje življenje vsakega od nas. Med EU in ZDA so velike razlike v pridelavi in predelavi hrane, v dovoljenih vsebnostih škodljivih snovi in v uporabi nevarnih snovi. Naša pravica, da v svoji prehrani ne želimo določenih vrst hrane, in pravica, da skrbimo za svoje okolje, sta sedaj postali “netarifna ovira” trgovini. TTIP želi, na primer, odpraviti evropsko prepoved prodaje hormonske govedine in gensko spremenjene hrane ter prepoved uporabe pesticidov, ki ubijajo čebele.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
