Z drugo črko abecede se začenja mnogo zanimivih besed, a najbrž ni nobene aktualnejše od tiste, ki smo jo zapisali, čeprav sem želel sprva spet dati v obtok besedo, ki smo jo pred natanko letom dni slišali v deževni Redipulji, namreč brezbrižnost. Videli pa bomo, da se tudi tako ponovno vračamo k besedam svetega očeta Frančiška, ki smo jih lani slišali, pa najbrž tudi že pozabili, četudi bomo govorili o beguncih. Ob tej besedi mi pridejo v spomin točno določeni begunci, katerih pridevnik bi spet bil na “b”, saj se spomnim na svoje otroštvo in na tiste, ki so k nam pribežali iz Bosne in Hercegovine, največ od tam, pa tudi nekaj seveda iz Hrvaške, zato smo jim rekli kar “bosanski begunci”. Kot vemo, je tudi takrat divjala vojna, zato se pa vračamo k besedam papeža izpred leta dni, ko je vzkliknil: “Nikoli več vojne”!
Bral sem namreč poziv melkitskega patriarha Gregorija III. (to so katoličani vzhodnega obreda, ki so po večini v Siriji in Libanonu, pa seveda v diaspori po svetu): “Menim, da poglavitna stvar ni sprejeti in gostiti begunce, temveč ustaviti spopad pri koreninah. Vsi morajo biti pri tem vpleteni, od Zahoda pa do arabskih držav, od Rusije do ZDA. To je tisto, kar vsi pričakujemo – mir … ne besed o migrantih in ne govorov o sprejemanju. Nikdar več vojne”! Patriarh ni mogel biti jasnejši v svojih besedah, pa niti ni sam v tem mišljenju, saj se mu že leta in leta pridružujejo pravzaprav vsi iraški, sirski in libanonski škofje, če ne dodamo tokrat še, recimo, nigerijskih ali podobnih, kjer pač divja vojna. A seveda ne prosijo, naj govorijo vsi o miru, ne prosijo za pacifizem, temveč prosijo za odločno vojaško posredovanje, brez kakih zahrbtnih interesov, da bi osvobodili trpeče ljudi. Prosijo tudi, da ne bi podlegali raznim floskulam islamistov … Poziv torej t. i. razvitemu svetu, da ne bi bil brezbrižen do dogajanja oz. da se ne bi zanimal le za lastne interese, gospodarske in politične.
Samo sprejemati begunce je bistveno premalo, a zdi se, da se iz preteklih izkušenj nismo nič naučili. Ti škofje z Bližnjega vzhoda ne pravijo, da sedaj ne bi smeli biti več gostoljubni in sprejemati, kolikor pravijo, da gre za širšo zadevo. Gotovo, begunci so pač tu in je treba zanje poskrbeti, a to so začasne rešitve, treba pa je iskati tudi dolgoročne, kamor spada tudi skrb, da bi ljudje lahko ostali v svojih deželah, ali pa se tja čim prej lahko spet vrnili, kakor je dejal kaldejski škof v Aleppu, msgr. Antoine Audo, sicer tudi predsednik Caritas Syria. On je povedal še marsikaj zanimivega, med drugim to, da ne bo nikdar rekel žal besede vsem tistim, ki gredo stran, da bi tako zaščitili sebe in svojce, saj gredo navadno cele družine, mnoge so krščanske. Vendar pa pomeni to tudi položitev orožja pred tistimi, ki želijo uničiti sirsko deželo. Težava je seveda tudi ta, da bežijo zlasti mladi: “Zelo skrb vzbujajoč fenomen, a to se dogaja tu. Pomeni, da bodo tu ostali le še stari”. A spet, težavo je treba zatreti v kali. “Treba je ustaviti Islamsko državo”, ponavlja že več let babilonski patriarh msgr. Louis Sako, pridružujejo pa se mu vsi duhovniki in škofje, ki povedo svoje pričevanje zahodnim medijem, vernikom in ljudem dobre volje, a imamo vsi očitno zaprta ušesa in nas ne zanima, točno tako kot je dejal papež pred letom dni. Zanimajo nas pač vse druge stvari, naše udobje in podobno, po drugi strani pa se ne zavedamo, da je ravno vse to dolgoročno ogroženo, če se ne bomo spopadli z resnično težavo. Ne gre le za bližnjevzhodne kristjane, ki jih iztrebljajo, temveč tudi za nas, če gledamo dolgoročno. Zato pravi spet msgr. Audo: “Na Zahodu pravijo, da naredijo vse, kar je možno za obrambo človekovih pravic, s tem argumentom pa tudi še naprej ohranjajo to sramotno vojno”.
Treba je torej pri tem vztrajati in pozivati zahodne vlade k zaustavitvi in zatrtju Islamske države in drugih džihadističnih formacij – to je pred vsako drugo geopolitično zadevo. Sicer so vse besede o sprejemanju beguncev samo hinavščina, da bi zakrili dejstvo, da nas ne zanima nič. In ne “briga” nas nič niti za t. i. socialo, temveč vedno in samo za prazne parole oz. floskule. Brezpogojno sprejemanje je položitev orožja naše družbe pred določenimi maliki, ki nam jih ponujajo, kakor je tudi odločitev za izumrtje. Načrt mora tako biti širše narave, kakor mora tudi upoštevati določena načela. Opirajoč se na pisanje prejšnjega tedna, lahko namreč zatrdimo, da sicer pride do “socialnega problema” s priseljenci, naši ljudje pa bežijo stran. To je žal resničnost, v kateri živimo. Težave se zaostrujejo, mi pa jih ne rešujemo. Nasprotno, gledamo stran. Tudi zaradi tega je potem, recimo, Nova Gorica mesto v izumiranju, gotovo pa nismo edino mesto, za katero to velja. Zbudimo se že enkrat iz spanja in nehajmo nasedati neumnostim, ki nam jih povsod sejejo, pa ne samo glede beguncev.
V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
ANDREJ VONČINA
