Cerkev sv. Pankracija Foto: Aleš Čerin

Velikokrat se znamo odpraviti le v nam že prej znane kraje, na že znane poti. Sam sem se zalotil, da sem se v preteklih letih na izlete in na gorske ture vedno odpravil na Gorenjsko. Pač po analogiji – Gorenjska = gore. Če sem že šel kam drugam, recimo na Štajersko, sem obiskal pač Pohorje, nikoli pa nisem obiskal hribov na oni strani Drave, četudi sem vedel, da tam “nekaj je”. Med Dravo in slovensko-avstrijsko mejo se namreč razteza Kozjak, hribovje visoko tam okoli 1000 m, z najvišjim vrhom Kapunarjem (1050 m), ki je poraščen in brez ragleda. Zato vam tokrat kot glavni cilj priporočam raje 15o m nižji vrh, prav tako poraščen, a na njem stoji cerkev sv. Pankracija, ki pa ima, ne boste verjeli, zvonik opremljen z razgledno ploščadjo. Če si vzamete več časa, pa se vzpnete lahko tudi na Kapunar, ki ni daleč.

Na kratko

Zgodovina cerkve sv. Pankracija

Cerkev ima dokaj pestro zgodovino. Ustno izročilo govori, da so kapelico sv. Pankraciju na tem mestu postavili že kapucini. Cerkev je bila zgrajena že pred letom 1490, kasneje leta 1532 so jo Turki požgali. Prvotna borna cerkvica bi v času jožefinskih reform skoraj povsem izginila, če se zanjo ne bi zavzeli Nemci. Pri Nemcih je sv. Pankracij čaščen predvsem zaradi dogodka 12. maja 896. Tega dne je cesar Arnuf Koroški zavzel mesto Rim in to pripisal svoji priprošnji k sv. Pankraciju, ki ga je še posebej častil. Poleg tega je Pankracij kot eden od ledenih svetnikovpriprošnjik za mlade rastline ter cvetje. Kmetje z avstrijske strani, predvsem pridelovalci grozdja in rdečkastega vina vrste šilher (Schilher), so se mu priporočali za lepo vreme.

Leta 1866 je strela uničila del zvonika, velik kos zidovja in orgle. Cerkev so najprej zasilno popravili z deskami in nato leta 1882 delno pozidali. Na god sv. Pankracija leta 1898 je tedanji župnik Jurij Žmavc položil in blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev. Iz zapiska v kroniki je temu dogodku prisostvovalo okoli tisoč ljudi obeh narodnosti. Izgradnje nove cerkve g. Žmavc ni dočakal. Dokončana in blagoslovljena je bila 6. septembra leta 1910. Pod streho jo je spravil takratni remšniški župnik, Anton Podvinski. Zemljišče za to povečano cerkev sta prispevala kmeta Korank in Bučnik.

Konec prejšnjega in v začetku tega stoletja je bila cerkev sv. Pankracija priljubljena izletniška točka, še posebej za izletnike iz avstrijskega Gradca. Iz tega obdobja je v župnišču na Remšniku ohranjena vpisna knjiga obiskovalcev, v kateri je tudi nekaj skic tedanje cerkvice, zanimivi pa so krajši teksti in verzi v obeh jezikih.

V začetku 20. stoletja so se v tej vpisni knjigi začeli pojavljati tudi narodnostno nestrpni in narodno zavedni teksti. Eno takšnih besedil je: »Do tod in nikamor dlje ne boš prišel, Nemec!« Povod za tovrstna besedila je bila vse večja težnja Slovencev po samostojnosti oziroma že tudi želja po združitvi z južnimi Slovani. Vpisna knjiga zajema obdobje med leti 1891 – 1918.

Po prvi svetovni vojni, ko so opravili razmejitev med Avstrijo in tedanjo Kraljevino SHS, je meja potekala kar skozi cerkev. Pri razmejitvi so namreč upoštevali katastrsko mejo med kmetoma Korankom na slovenski in Bučnikom na avstrijski strani. Mejo so korigirali mnogo kasneje, v času nove Jugoslavije, tako da  je danes po posebnem meddržavnem dogovoru cerkev v celoti na slovenskem ozemlju.

Zanimivost cerkve je zvonik, na katerem je od leta 1935 za potrebe turizma urejen razgledni stolp. V času gradnje so naprošali obiskovalce, da so pomagali pri nošenju kamnov za gradnjo. Časopisni izrezek iz tega obdobja, ki je vstavljen v šolsko kroniko, nosi naslednje sporočilo in prošnjo: »Tako se  naproša, da vsak, ki je blage volje in to telesno zmore, prinese kamen in tako spolnjuje ono grmado kamenja, ki je potrebna za zidavo. Skupno delo bo uspeh imelo ter rodilo čast in ponos našega naroda in domovine.«

Iz teh opisov razberemo, da je pred drugo svetovno vojno to bila še vedno izredno obiskana turistična točka na severni meji. V šolski kroniki na Remšniku je zabeleženih precej izletov, predvsem šolskih, iz celotne Slovenije. Izletniki so se z vlakom pripeljali do Podvelke in se nato peš podali do sv. Pankracija, kjer je v tem času obratovala planinska postojanka. Planinsko postojanko je upravljalo PD Maribor – Matica. Pred nekaj leti sem naključno srečal upokojenca iz Litije, ki je kot šolar obiskal sv. Pankracija. Izlet in pokrajina sta mu ostala v lepem spominu.

Skorajšnje uničenje cerkve v času Jugoslavije

Po drugi svetovni vojni so graničarji planinsko postojanko demontirali, zgrajena je bila predvsem iz lesa, in jo uporabili za izgradnjo karavle na Breznem Vrhu. Dohod do cerkve je bil skorajda onemogočen in cerkev je začela propadati. Svoj del so prispevali tudi vojaki – graničarji, ki so jo hote ali nehote uničevali. Razbili so tudi vrata, okna, žlebove, odtočne cevi in poškodovali skodlasto streho. V cerkev je začelo zamakati. V notranjosti so razbili dva marmorna oltarja, nove zelo velike orgle in prižnico. Na koru so odstranili leseni pod, v cerkvi so kurili in imeli v njej hlev za konje.

Po intervenciji avstrijskega ambasadorja v Beogradu je leta 1962 mariborski okraj dovolil, da se cerkev obnovi. Od leta 1962 do 1966 so se na obeh straneh meje zbirala sredstva za obnovo. 30. maja 1966, na binkoštni ponedeljek, je mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik v navzočnosti večtisočglave množice z obeh strani meje cerkev blagoslovil in jo predal verskemu namenu.

Tudi pri sv. Pankraciju se preko leta nekajkrat odvijajo tradicionalni verski shodi in maše, ki so praviloma dvojezične. Prva je v začetku maja pankraška nedelja, sledi maša na binkoštni ponedeljek, 17. julija je maša na godovni dan sv. Aleša, njemu je posvečena še najbližja nedelja, imenovana Aleševa, v sredini meseca avgusta je Marijina nedelja, kot zadnja pa  v začetku septembra še lepa nedelja.

Cerkev sv. Pankracija se pogosto omenja kot naš severni stražar. Avtorji ga smatrajo za stražarja med nemškim in slovenskim narodom. O tem največkrat govori župnik Jurij Žmavc, izraz se pojavlja tudi v predvojnih časopisnih člankih. Sicer se omenja tudi kot povezovalec obeh narodov, vendar je slednje poudarjeno v manjši meri. Za današnji čas, v samostojni Sloveniji bi si upal trditi, da postaja vedno bolj povezovalec obeh narodov in kultur.

Razgledi z zvonika, ki je tudi razgledni stolp

Okolica cerkve je poraščena z gozdom, a cerkev ima na zvoniku razgledno ploščad, ki nudi obilje razglednih užitkov. Stolp je sedaj odprt in se lahko varno povzpnete nanj.

Na jugu, na slovenski strani najbolj izstopa z gozdovi bogato poraščeno Pohorje. Krčevine so redkejše. Avstrijski obiskovalci, ki drugače ne poznajo naše dežele, si ob tem nehote ustvarijo podobo z gozdom bogato poraščene dežele. Z razgledišča se vidi bližnji Remšnik, pravzaprav vaški center s cerkvijo ter nekaj bližnjih kmetij. Večina remšniških kmetij s tega mesta ni vidnih. Proti vzhodu je viden skorajda celoten zaselek Brezni Vrh, pogled drsi naprej proti Kapli ter Duhu na Ostrem Vrhu, kjer je vidna tudi cerkev sv. Duha.

Na drugi strani mejnega grebena, torej v Avstriji, je slika popolnoma drugačna. Razgled je enkraten. Pod nami se v smeri od vzhoda do severovzhoda razprostira dolina reke Čakave (Saggau) s svojimi pritoki. Na vzhodu so nekoliko bolj oddaljene Lučane (Leutschach), bližje in že bolj viden je Arvež (Arnfels), levo od njega vidimo naselje z večjo cerkvijo, gre za Sv. Janeza (St. Johan), najbližje pod nami, pogled sicer že delno zakriva bližnja lipa, sta eno ob drugem naselji Zgornji in Spodnji Osek (Oberhaag, Unterhaag). Pogled na vzhodnem obzorju zaključujejo panonski hribčki v daljnih prekmurskih in madžarskih ravnicah.

Proti severu razgled delno zakriva bližnja mogočna lipa, vendar v daljavi kljub temu vidimo glavno mesto avstrijske Štajerske, Gradec (Graz). Predvsem so takoj opazni veliki dimniki v industrijskem delu mesta oziroma primestja.

Razgled na celotno pokrajino jugozahodne Štajerske je zelo lep. V bistvu tvorijo to pokrajino manjši hribčki, ki so dokaj gosto poseljeni, v podnožjih hribčkov so manjša strnjena naselja. Večja vidna naselja so: Wies, Polfing Brun…, levo pod cerkvijo je mesto Ivnik (Eibiswald). Slednji  je viden le delno, saj ga zakriva bližnji gozd. Od gora, ki se vidijo v ozadju, je vsekakor treba omeniti najbližjo, ki leži severozahodno od cerkve. To je Golica (Koralpe).

Legenda o sv. Pankraciju

Kmalu po rojstvu mu je umrla mati, leto kasneje še oče, zato ga je vzgajal stric Dionizij. Okoli leta 303 sta se s stricem Dionizijem odpravila v Rim. V tem času je vladal kruti preganjalec kristjanov, cesar Dioklecijan. Izkazana pripadnost  krščanski veri je bila za cesarja že zadosten razlog, da je izrekel smrtno obsodbo. Toda Pankracija to ni prestrašilo. S premoženjem, ki ga je podedoval, je skušal zmanjšati trpljenje kristjanov, predvsem zaprtih. Kmalu ga je nekdo izdal. Preden ga je cesarjev namestnik dal zapreti, je še uspel razdeliti svoje premoženje med kristjane.

Cesar je Pankraciju obljubil vse ugodnosti, če se odpove krščanski veri, toda štirinajstletni fant se ni dal odvrniti od svojega prepričanja. Dioklecijana je to razbesnelo. Izrekel mu je smrtno kazen z javnim obglavljenjem, ki je bila izvršena 12. maja 304. Tega leta je bilo preganjanje kristjanov na vrhuncu. Legenda pripoveduje, da je Pankracij do zadnjega trenutka pogumno slavil Jezusa Kristusa.

Zvon pred cerkvijo

Informativna tabla

več fotografij tukaj

Vir zgodovinskih podatkov: Marjan Račnik, domačin z Remšnika, avtor knjige ‘Znano in neznano o Remšniku’

Foto: Aleš Čerin