Papež Frančišek je v četrtek, 24. septembra kot prvi papež v zgodovini nagovoril ameriški kongres. Ob 15.20 po našem času ga je na sedežu kongresa sprejel predsednik predsedniškega doma Joe Boehner, s katerim sta se najprej zadržala v zasebnem pogovoru. Zasedanje se je začelo ob 16. uri. Papež Frančišek je spregovoril o pomenu dialoga, pozval k politični odgovornosti, izpostavil teme, kot so tujci, priseljenci in begunci, boj proti revščini, pozval je k ukinitvi smrtne kazni, načel pa tudi vprašanje trgovine z orožjem. Papežev govor so kongresniki večkrat prekinili s ploskanjem.

ODGOVORNOST KONGRESNIKOV
Papež se je najprej zahvalil, da sme nagovoriti ameriški kongres, zatem pa izpostavil odgovornost njegovih članov. Vsak sin ali hči določenega naroda ima svoje poslanstvo, osebno in družbeno odgovornost. Odgovornost članov kongresa pa je, da preko zakonodajne dejavnosti omogočijo državi rasti kot narod. »Vi ste obraz tega naroda, njegovi predstavniki. Poklicani ste varovati in zagotavljati dostojanstvo svojih sodržavljanov pri neutrudnem in zahtevnem zasledovanju skupnega dobrega, ki je cilj vsake politike.«

Politična družba lahko traja skozi čas, kadar si prizadeva zadovoljevati skupne potrebe, pri tem pa spodbuja rast vseh svojih članov, predvsem tistih, ki se nahajajo v situacijah večje ranljivosti ali tveganja. »Zakonodajna dejavnost je vedno osnovana na skrbi za osebe. K temu ste povabljeni, poklicani in sklicani s strani tistih, ki so vas izvolili,« je zatrdil papež.

Delo kongresnikov papeža vodi v razmišljanje o Mojzesu. Patriarh in zakonodajalec Izraelskega ljudstva po eni strani simbolizira potrebo naroda, da s pravično zakonodajo ohrani živ čut za edinost. Po drugi strani pa nas Mojzesov lik neposredno vodi k Bogu in torej k transcendentnemu dostojanstvu človeškega bitja. »Mojzes nam ponuja dobro sintezo vašega dela,« je Frančišek dejal kongresnikom, »od vas se pričakuje, da z zakoni varujete podobo in podobnost, ki ju je Bog oblikoval na vsakem človeškem obrazu.«

VSTOPITI V DIALOG
Nadaljeval je, da se po kongresnikih želi obrniti na vse ljudi Združenih držav in to priložnost izkoristiti za dialog z mnogimi ljudmi, ki se vsakodnevno trudijo za pošteno opravljanje dela, da vsak dan domov prinesejo kruh, prihranijo kaj denarja in ustvarijo boljše življenje za svoje družine. To so moški in ženske, ki ne skrbijo samo za preprosto plačevanje davkov, ampak na diskreten način podpirajo družbeno življenje. »S svojimi dejavnostmi ustvarjajo solidarnost in oblikujejo organizacije, ki ponujajo roko tistemu, ki to najbolj potrebuje.«
Papež je dejal, da želi prav tako vstopiti v dialog s številnimi ostarelimi osebami, ki so »zaloga modrosti, skovane z izkušnjo« in ki iščejo mnoge načine, predvsem preko prostovoljnega dela, da bi svoje zgodbe in izkušnje delile naprej. Mnogi med njimi so že upokojeni, a si še naprej prizadevajo graditi to državo. Papež je izpostavil še dialog z mladimi, ki se zavzemajo za uresničitev svojih velikih in plemenitih hrepenenj, ki jih niso popačile površinske ponudbe, a se soočajo s težkimi situacijami, te pa so pogosto rezultat nezrelosti mnogih odraslih.

VELIKI AMERIČANI
»Želim vstopiti v dialog z vsemi vami in to želim storiti preko zgodovinskega spomina vašega naroda,« je dejal Frančišek, zatem pa izpostavil »velike Američane«, ki so kljub zgodovinski kompleksnosti in človeški slabotnosti znali s trdim delom in osebno žrtvijo graditi boljšo prihodnost. »Obliko so dali temeljnim vrednotam, ki bodo za vedno ostale v duhu ameriškega naroda. Narod s tem duhom lahko gre skozi mnoge krize, napetosti in konflikte, a vedno bo zmožen najti moč, da gre naprej, in to dostojanstveno.« Po njegovih besedah nam ti možje in žene dajejo možnost, da vidimo in interpretiramo realnost.
Papež Frančišek je za izhodišče vzel štiri osebnosti: Abrahama Lincolna, Martina Luthra Kinga, Dorothy Day in Thomasa Mertona.

SVOBODA
Letos mineva 150 let od uboja predsednika Abrahama Lincolna, ki ga je papež imenoval »varuh svobode«. Neutrudno je delal, da bi se ta narod pod Božjo zaščito lahko ponovno rodil v svobodo. »Izgradnja svobodne prihodnosti zahteva ljubezen za skupno dobro in sodelovanje v duhu subsidiarnosti in solidarnosti,« je poudaril.
Izrazil je zaskrbljenost za sedanjo družbeno in politično situacijo v svetu. »Naš svet je vedno bolj kraj nasilnih konfliktov, sovraštva in krutih grozljivosti, ki se jih dela celo v imenu Boga in religije. Vemo, da nobeno verstvo ni imuno za individualne prevare ali ideološki ekstremizem.« To pomeni, da moramo še posebej biti pozorni na vsako obliko fundamentalizma, tako verskega kot katere koli druge vrste. Potrebno je skladno ravnovesje za boj proti nasilju, ki se izvaja v imeni religije, ideologije ali ekonomskega sistema, obenem pa »zavarovati versko svobodo, intelektualno svobodo in individualne svobode«. Posvaril je pred še eno skušnjavo: »posplošen redukcionizem«, ki vidi samo dobro ali slabo, samo pravične in grešnike. »Sodoben svet, s svojimi odprtimi ranami, ki se dotikajo mnogih naših bratov in sester, zahteva, da se spoprimemo z vsako obliko polarizacije, ki bi ga lahko razdelila na ti dve polji.« Pri poskusu, da bi se osvobodili zunanjega sovražnika, lahko hranimo notranjega sovražnika. Posnemati sovraštvo in nasilje tiranov in morilcev je najboljši način, da se zavzame njihovo mesto. To pa Združene države kot narod zavračajo.

SODELOVANJE
Naš odgovor pa mora biti »odgovor upanja in ozdravljenja, miru in pravičnosti«. Od nas se zahteva veliko poguma in razumnosti, da bi rešili mnoge ekonomske in geopolitične krize današnjega časa. Celo v razvitem svetu so posledice nepravičnih struktur in dejanj že preveč očitne. »Naši napori morajo meriti na obnavljanje miru, popravljanje napak, izpolnjevanje obveznosti in s tem pospeševanje blagostanja posameznikov in narodov. Naprej moramo iti skupaj, kot eno, v enem obnovljenem duhu bratstva in solidarnosti, z velikodušnim sodelovanjem za skupno dobro.«
Izzivi, s katerimi se danes spoprijemamo, po papeževih besedah zahtevajo obnovo tega duha sodelovanja, ki je poskrbel za mnogo dobrega v zgodovini Združenih držav. »Kompleksnost, resnost in nujnost teh izzivov zahtevajo, da izkoristimo svoje vire in sposobnosti in da se odločimo za medsebojno podporo, s spoštovanjem do svojih razlik in prepričanj.«
V tej deželi so različne verske denominacije veliko prispevale k izgradnji in okrepitvi družbe. »Pomembno je, da se, tako kot v preteklosti, tudi danes posluša glas vere. Kajti to je glas bratstva in ljubezni, ki hoče izvabiti najboljše iz vsake osebe in vsake družbe.« Takšno sodelovanje je učinkovita zaloga v bitki za odstranjevanje novih globalnih oblik suženjstva, ki so se rodile iz težkih krivic in ki so lahko presežene samo z novimi politikami in novimi oblikami družbenega konsenza.

POLITIKA V SLUŽBI ČLOVEKA
Tu je papež izpostavil politično zgodovino Združenih držav, kjer je demokracija globoko ukoreninjena v ameriškem narodu. Kakršna koli politična dejavnost mora služiti in pospeševati dobro človeške osebe in biti osnovana na spoštovanju dostojanstva vsakega. Navedel je Ameriško deklaracijo neodvisnosti, ki je bila sprejeta 4. julija 1776: »Te resnice smatramo po sebi očitne: vsi ljudje so ob rojstvu enaki in vsem je njihov Stvarnik podaril nekatere neodtuljive pravice, med katerimi so pravica do življenja, svobode in sreče.« Če je politika zares v služenju človeški osebi, iz tega sledi, da ne sme biti podvržena služenju ekonomiji in denarju. »Politika je namreč izraz naše neukrotljive potrebe po skupnem življenju v edinosti, da bi lahko združeni gradili največje skupno dobro: dobro skupnosti, ki žrtvuje posamezne interese, da bi lahko v pravičnosti in miru delila svoje ugodnosti, interese in družbeno življenje. Ne podcenjujem težave, ki jih to prinaša, ampak vas spodbujam k temu prizadevanju,« je Frančišek pozval kongresnike.

TUJCI
Kot drugo pomembno osebnost iz ameriške zgodovine je sveti oče izpostavil Martina Luthra Kinga in spomnil na shod, ki ga je pred 50. leti vodil iz Selme v Montgomery. Sledil je svojim sanjam o državljanskih pravicah Afroameričanov. Njegove sanje nas še vedno navdihujejo, je dodal papež ter se tako navezal na pojav migracije, od priseljencev do beguncev.
Izrazil je veselje, da Amerika za mnoge še vedno ostaja dežela sanj. Sanj, ki vodijo v delovanje, sodelovanje, zavzemanje. Sanj, ki prebujajo to, kar je najgloblje in najresničnejše v življenju oseb. V zadnjih stoletjih je na milijone oseb prispelo v Združene države, da bi uresničili svoje sanje o oblikovanju prihodnosti v svobodi. »Mi, ljudje te celine, se ne bojimo tujcev, ker so mnogi med nami nekoč bili tujci. To vam pravim kot sin imigrantov in vem da je tudi med vami veliko potomcev imigrantov,« je povedal. Nadaljeval je, da pravice tistih, ki so sem prispeli mnogo prej, niso bile vedno spoštovane. Prvi kontakti so pogosto bili nemirni in nasilni, a težko je soditi preteklost s kriteriji sedanjosti. Ko nam tujec, ki je med nami, zastavi vprašanje, mu ne smemo ponavljati grehov in napak preteklosti. »Zdaj se moramo odločiti, da bomo živeli plemenito in pravično, kolikor je to mogoče, ter da bomo nove generacije vzgajali tako, da ne bodo obračale ramen svojemu bližnjemu in vsemu, kar nas obdaja.« Snovanje naroda od nas terja priznanje, da moramo stalno vstopati v odnos z drugimi, zavračati sovražno miselnost, da bi lahko sprejeli vzajemno subsidiarnost. »Zaupam, da to lahko storimo,« je pripomnil.

BEGUNCI
Papež je prav tako izpostavil, da se naš svet spoprijema z begunsko krizo takšnih razsežnosti, ki jih nismo videli od druge svetovne vojne dalje. Ta stvarnost nas postavlja pred velike izzive in mnoge težke odločitve. Tudi na ameriški celini na tisoče oseb potuje proti severu, da bi našle boljše priložnosti. A ni to tisto, kar želimo za svoje otroke? »Ne smemo se prestrašiti pred njihovim številom, ampak jih raje glejmo kot osebe, glejmo njihove obraze in poslušajmo njihove zgodbe, poskušajmo odgovoriti na njihove situacije najbolje kar lahko. Odgovoriti na način, ki bo vedno človeški, pravičen in bratski. Izogibati se moramo skušnjavi, da bi odvrgli vsakega, ki se pokaže kot problematičen.« Papež je pri tem navedel zlato pravilo iz Matejevega evangelija: »Vse, kar hočeš, da bi drugi storili tebi, tudi ti stori njim!«
To pravilo nam kaže jasno smer, je pojasnil. Druge obravnavajmo z istim navdušenjem in sočutjem, kot si sami želimo biti obravnavani. Za druge iščimo iste možnosti, kot jih iščemo zase. Pomagajmo drugim, da bodo rasli, kot bi želeli, da se nam pomaga. »Z eno besedo: če želimo varnost, dajmo varnost; če želimo življenje, dajmo življenje; če želimo priložnost, omogočimo priložnost. Mera, ki jo uporabljamo za druge, bo mera, ki jo bo čas uporabil za nas. Zlato pravilo nas tudi postavlja pred našo odgovornost za varovanje in zaščito človeškega življenja v vsaki fazi razvoja.«

SMRTNA KAZEN
Zatem se je papež dotaknil še smrtne kazni. Kot je dejal, že od začetka svoje službe na različnih ravneh podpira odpravo smrtne kazni na svetovni ravni. »Prepričan sem, da je ta pot najboljša, kajti vsako življenje je sveto, vsaka človeška oseba ima neodtuljivo dostojanstvo, in družba lahko samo pridobi iz rehabilitacije tistih, ki so obsojeni za zločine.« Dodal je, da podpira poziv ameriških škofov za odpravo smrtne kazni ter prav tako podpira vse tiste, ki so prepričani, da pravična in potrebna kazen ne sme nikoli izključevati razsežnosti upanja in rehabilitacije kot cilja.

REVŠČINA
Naslednja tema, ki jo je pred ameriškim kongresom razvijal papež Frančišek, je bila revščina, pri čemer je izhajal iz znane Američanke, Božje služabnice Dorothy Day. Ustanovila je Katoliško delavsko gibanje. Njeno družbeno delo in prizadevanje za pravičnost in za zatirane osebe je izhajalo iz evangelija, njene vere in zgledov svetnikov.
Po papeževem prepričanju je bilo v prvih letih tretjega tisočletja storjeno veliko, da bi ljudje izšli iz skrajne revščine. Poudaril je, da se v času krize in ekonomskih težav ne sme izgubiti duh globalne solidarnosti. Kongresnike je spodbudil, naj ne pozabijo na vse tiste osebe okoli nas, ki so ujete v revščino. Tudi njim je treba dati upanje. Boj proti revščini se mora neprestano bojevati na mnogih frontah, predvsem pa pri njenih vzrokih.

Del tega velikega napora je v ustvarjanju in distribuciji bogastva. Pravilna uporaba naravnih virov, primerno izvajanje tehnologije in zmožnost dobrega usmerjanja podjetniškega duha, so bistveni elementi ekonomije, ki hoče biti moderna, vključujoča in trajna. »Podjetniška dejavnost, ki je žlahten poklic, usmerjena v proizvajanje bogastva in izboljšanje sveta za vse, je lahko zelo rodoviten način podpore področja, na katerem izvaja svoje dejavnosti, predvsem če doume, da je ustvarjanje delovnih mest nujni del njenega služenja za skupno dobro,« je papež navedel svojo zadnjo okrožnico Laudato si’ (Laudato si’, 129). To skupno dobro vključuje tudi zemljo. Ta je osrednja tema njegove okrožnice, ki jo je – kot je pojasnil – napisal pred kratkim, da bi »vstopil v dialog z vsemi glede našega skupnega doma« (ibid., 3).
»Potrebujemo soočenje, ki bi povezalo vse, kajti okoljski izziv, ki ga živimo, in njegov človeški izvor, nas zadevata in se tičeta vseh nas« (ibid., 14).

SKRB ZA SKUPEN DOM
V okrožnici Laudato si’ pozivam k pogumnemu in odgovornemu zavzemanju, da bi se spremenilo smer in bi se izognili resnim posledicam okoljskega propadanja, ki ga povzroča človeška dejavnost. »Prepričan sem, da lahko spremenimo stvari, in ne dvomim, da imajo Združene države in ta kongres v tem pomembno vlogo.« Zdaj je trenutek za pogumne odločitve in neposredne strategije, da se izpeljeta »kultura, ki skrbi« in »celosten pristop pri boju proti revščini, vračanju dostojanstva izključenim in obenem pri skrbi za naravo« (ibid., 139). Imamo potrebno svobodo, da omejujemo in orientiramo tehnologijo, da odkrivamo pametne načine »usmerjanja, gojenja in omejevanja svoje moči« (ibid., 78) in da tehnologije postavimo »v službo drugačnega, bolj zdravega, bolj človeškega, bolj socialnega in celovitejšega napredka« (ibid., 112). Papež je glede tega izrazil zaupanje v ameriške raziskovalne in akademske institucije, ki lahko v prihodnjih letih dajo ključni prispevek.

ZAKAJ TRGOVINA Z OROŽJEM?
Ob koncu je papež Frančišek spomnil še na cistercijanskega meniha Thomasa Mertona, ki ostaja pomemben vir duhovnega navdiha in voditelj mnogih ljudi. Bil je človek dialoga in promotor miru med narodi in verstvi, predvsem pa je bil človek molitve. V tej perspektivi dialoga je papež želel priznati napore, ki so v zadnjih mesecih bili narejeni pri iskanju preseganja zgodovinskih razlik, povezanih z bolečimi prizori preteklosti.

»Moja dolžnost je graditi mostove in pomagati vsakemu moškemu in ženski, da na vse možne načine dela isto.« Ko se države, ki so prej bile v nesoglasju, ponovno podajo na pot dialoga – dialoga, ki bi lahko bil prekinjen iz upravičenih razlogov, se za vse odprejo nove priložnosti. To je zahtevalo in zahteva pogum in drznost, kar pa ne pomeni neodgovornosti. »Dober politični voditelj je nekdo, ki upošteva interese vseh, izkoristi trenutek z duhom odprtosti in praktičnim čutom. Dober politični voditelj vedno izbira tako, da ”zažene procese, namesto da bi posedoval prostore” (Evangelii gaudium, 222-223), je poudaril.
Papež Frančišek ni zaobšel še enega perečega vprašanja, in sicer trgovine z orožjem: »Biti v službi dialoga in miru pomeni biti zares odločeni, da se zmanjša in dolgoročno gledano naredi konec oboroženim konfliktom po vsem svetu. Tu se moramo vprašati: Zakaj se smrtonosna orožja prodajajo tistim, ki načrtujejo neizrekljivo trpljenje za posameznike in družbo? Odgovor je, kot žal vsi vemo, denar: denar, ki je namočen v kri, pogosto v kri nedolžnih. Pred to sramotno in krivo tišino je naša dolžnost, da pristopimo k problemu in zaustavimo trgovino z orožjem.«
Trije sinovi in ena hči te zemlje, štirje posamezniki in njihove sanje: Abraham Lincoln – svoboda; Martin Luther King – svoboda v pluralnosti in neizključevanju; Dorothy Day – družbena pravičnost in pravice osebe; Thomas Merton – zmožnost za dialog in odprtost za Boga. Štirje predstavniki ameriškega naroda.

DRUŽINA IN MLADI
V sklepnem delu je Frančišek pozornost usmeril na družino. Kot je dejal, bo obisk Amerike končal v Filadelfiji, kjer se bo udeležil svetovnega srečanja družin. »Moja želja je, da bi ves čas mojega obiska družina bila ponavljajoča se tema. Kako pomembna je bila družina v izgradnji te države! In kako zelo si še vedno zasluži našo podporo in našo spodbudo! Pa vendar ne morem skriti svoje zaskrbljenosti za družino, ki je ogrožena, morda bolj kot kdaj koli prej, tako od znotraj kot od zunaj.« Temeljni odnosi so postali del razpravljanja kakor tudi osnova zakona in družine. »Jaz lahko samo ponovno izpostavim pomembnost, predvsem pa bogastvo in lepoto družinskega življenja,« je povedal kongresnikom.
Spregovoriti pa je želel še o tistih družinskih članih, ki so najranljivejši, in to so mladi. Za mnoge med njimi se napoveduje prihodnost, polna številnih priložnosti, a za mnoge druge se zdi, da so neorientirani in brez cilja, ujeti v labirint, ki je brez upanja in zaznamovan z nasiljem, zlorabami in obupanostjo. »Njihovi problemi so naši problemi,« je poudaril. »Ne moremo se jim izogniti. Nujno je, da jim pristopimo skupaj, o njih govorimo in iščemo učinkovite rešitve, ne pa da ostajamo pogreznjeni v razprave.« Lahko bi rekli, da živimo v kulturi, ki mlade spodbuja, naj si ne ustvarijo družine, ker jim primanjkujejo priložnosti za prihodnost. A ta ista kultura spet drugim predstavlja toliko izbir, da se tudi tem odsvetuje ustvariti družino.

BOG, BLAGOSLOVI AMERIKO
Narod je velik, ko brani svobodo, kot je to delal Lincoln; ko podpira kulturo, ki ljudem omogoča, da sanjajo o pravicah za vse brate in sestre, kot si je to prizadeval Martin Luther King; ko se bori za pravičnost in za zatirane, kot je to počela Doroty Day s svojim neutrudnim delom, ki je bilo sad vere, ta pa je postala dialog in sejala mir v kontemplativnem načinu Thomasa Mertona.

S temi mislimi je papež Frančišek, kot je zatrdil, želel predstaviti bogastvo kulturne in duhovne dediščine ameriškega naroda. »Moja želja je, da bi se ta duh še naprej razvijal in rasel, tako da bi kar največ mladih lahko podedovalo in prebivalo v deželi, ki je toliko oseb navdihnila, da so sanjale. Bog, blagoslovi Ameriko!«

Vir: Radio Vatikan.