Zadnjih nekaj tednov je begunska kriza zdaleč najaktualnejša tema tako pri nas kot v vsej Evropi. A če bi se le dalo, raje ne bi govorila o njej. Zakaj? Zato, ker se počutim kot zmedena ovca, saj ne vem točno, kaj naj si mislim.
Gledam te potujoče množice ljudi brez strehe nad glavo, mame z otročki, ki nimajo doma in toplih posteljic, ki lačni in izmučeni bežijo proč od nasilja nekam v popolnoma negotovo prihodnost. V dno duše se mi zasmilijo in že štejem, koliko ležišč bi lahko zanje pripravila pri nas doma. Ko prebiram vse mogoče, pritrjujem tistim, ki trkajo na naše sočutje, verjamem pa tudi onim, ki svarijo pred naraščajočim vsesplošnim kaosom. Kljub velikim količinam vsega potrebnega za begunce bi bilo vendarle enostavno, če bi vse probleme lahko rešila naša človekoljubnost in radodarnost. A kaj, če se za humanitarno katastrofo res skrivajo še hujši, zlovešči, zrežirani ali spontani scenariji apokaliptičnih razsežnosti? Lagodno poenostavljanje problemov in delitev v dva tabora, kamor nas vedno znova vleče, je lahko za nas usodno.
Tako kot zbegane ovce potrebujejo pastirja, ki jih bo umiril in zavaroval pred vsemi nevarnostmi, imamo tudi ljudje voditelje zato, da nas ščitijo, skrbijo za narod, državo in za skupno blaginjo. Na kakšne pastirje nas spominjajo naši voditelji? Na dobre, ki bi dali življenje za svoje ovce? Je kdo tak? Ali morda na malopridne, ki od ovc samo jemljejo volno in mleko, ne skrbijo pa za njihovo dobrobit in oskrbljenost? In pasejo sebe namesto ovc. Dobri pastir loči med ranjeno ovco, ki potrebuje obvezo, izgubljeno, ki jo je treba poiskati in med zdravo, ki jo mora ohraniti zdravo. Seveda loči tudi med ovcami in kozli. Evropski pastirji se ob večletnem opazovanju nesrečnih beguncev na Lampedusi, v Grčiji, Turčiji in drugod niso spomnili, da lahko bližnjevzhodni in severnoafriški problemi prej ko slej v neslutenih razsežnostih eskalirajo čez vso Evropo. In danes, ko se od vsepovsod zgrinjajo reke beguncev, mednje pomešanih ekonomskih migrantov, vmes skritih morebitnih pripadnikov terorističnih skupin, tihotapskih mrež in kdo ve, kaj še vse, evropski politiki še niso prišli do dogovora o skupnem učinkovitem ukrepanju.
Še en moj boleč utrinek o našem pastirstvu. Zadnjo soboto je bila v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Več o tem najdete na spletni strani vseposvojitev.si in na spletnem portalu Časnik. Po pretresljivem dogodku sem se na poti domov, ki gre mimo slovenske predsedniške palače, zazrla v tamkaj stoječi monumentalni kip Borisa Kidriča. Pa saj se vse ujema! Ni se nam treba čuditi splošni brezbrižnosti do več tisočih grozljivo pobitih in še danes nepokopanih žrtev revolucije širom po Sloveniji, če pa po petindvajsetih letih demokracije še vedno gledamo spomenik enega glavnih pastirjev bivšega režima, kolikor je sploh bivši. Spomenik z upodobljeno osebo favorizira vrednote kot so totalitarnost, revolucionarni teror, kršenje človekovih pravic in kot tak bi pač sodil na odlagališče zgodovine. Če pa še kar stoji na eminentnem prostoru med predsednikovo rezidenco in Cankarjevim domom, to očitno pomeni, da Slovenci z vsemi predsedniki in kulturniki vred v njem prepoznavamo svet svojih vrednot. Tisti, ki se s komunističnimi ideali ne identificiramo, pa smo ovce in to v slabšalnem smislu, saj tega stanja ne znamo spremeniti.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
