Ob izzivu beguncev se je zopet pokazala klasična črno bela delitev Slovenije. Na eni strani tisti, ki vidijo grožnjo in nevarnost in na drugi strani tisti, ki so izkazovali sočutje ali iskali možnosti za pomoč. Veliko predstavnikov ene ali druge strani je sprejemalo argumente nasprotne strani z velikim zavračanjem ali celo nestrpnostjo. A res ne morem biti sočuten z begunci in se obenem bati tudi potencialne grožnje ter izvesti ukrepe, ki bi to grožnjo zmanjšali? A ne morem hkrati nasprotovati temu, da begunci prihajajo v moj dom, v mojo deželo in biti hkrati sočuten begunci – ljudmi in si prizadevati za pomoč njim in morda odpravljanje vzrokov? A se ne morem vsaj pogovarjati tako, da bi lahko nepristransko razmišljal o obeh straneh?

V naši polpretekli zgodovini sta še dve temi, kjer je zelo malo nepristranskosti: partizani in domobranci.

Biti na eni strani ni narobe

Ko se odločamo med različnimi možnostmi, smo pogosto nepristranski. Postavimo se na eno ali na drugo stran. Ko navijamo za določen klub, smo vedno pristranski. Navdušeni smo nad klubom, kakšne njegove napake niti ne opazimo in še kaj. To ni nič narobe. Narobe pa je, če smo nogometni sodnik in smo pristranski do enega izmed klubov, ki mu sodimo. In hodo je tudi, če nasprotnemu klubu ne moremo priznati zaslužene zmage.

Različne teme nas pogosto postavijo na eno ali na drugo. Zgoraj omenjeni begunci ter partizani in domobranci so zelo izraziti primeri takšnih tem.Tudi pri večini bolj preprostih tem se lahko postavimo na eno ali na drugo stran. Ko se sprašujemo, ali je nekaj lepo, ali je neka naprava primerna za nas, ali je nek človek primeren za določeno funkcijo, zelo hitro gledamo črno belo. Takoj, ko to naredimo, zapravimo možnost, da bi temetiko videli bolj široko, da bi jo razumeli v vsem bogastvu možnosti, odločitev, dejanj in posledic. Razvijanje nepristranskosti pri obravnavi različnih tem, je pomembna veščina, ki jo moramo negovati. Dober primer nepristranskosti nam ponuja Wikipedia. Nepristranskost je namreč eno njenih treh glavnih pravil. Razlaga pravi takole: “Nepristransko stališče je orodje za obravnavo nasprotujočih si pogledov. Pravila zahtevajo, da so nasprotujoči si pogledi predstavljeni pošteno. Nobeno med njimi ne sme imeti nezaslužene teže ali biti predstavljeno kot resnica in treba je predstaviti vsa pomembna objavljena stališča, ne le najbolj priljubljenega. Prav tako ne smemo trditi, da je pravi pogled najbolj uveljavljeni pogled ali nekakšen kompromis različnih pogledov. Bralci naj si svoje mnenje ustvarijo sami.
Kot pravi že samo ime pravila, je nepristranskost stališče in ne odsotnost ali odstranitev stališč. Gre za stališče, ki je nepristransko – svojega predmeta niti ne podpira niti mu ne nasprotuje.”

Celostni pogled

Nepristranskost mora biti pomembno načelo pri obravnavi posameznih tem. Ko pa določeno temo nepristransko obdelamo in predstavimo, se seveda lahko odločimo in stopimo na eno ali drugo stran, če je to nujno potrebno. Če se odločamo za nakup neke naprave in nepristransko zberemo in predstavimo lastnosti in prednosti ter slabosti posameznih naprav, se na koncu moramo odločiti za nakup ene od možnosti – stopimo na eno stran. Načelo napristranskoti pa nam je pomagalo, da bo odločitev bolj kakovostna. Če pa se pogovarjamo o npr. beguncih ali o partizanih in domobrancih, ali kakšni drugi temi, pa ni nujno, da na koncu stopimo na eno ali na drugo stran.Načelo napristranskosti nam pomaga, da temo vidimo v vsej celovitosti, da se vsi pogledi predstavijo pošteno in  so predstavljena vsa pomembna dejstva. To velikokrat zadostuje, da jasno vidimo nemožnost in nesprejemljivost črno belega slikanja. Ko nepristransko zberemo vse poglede in stališča, vidimo, da je stvar barvasta, je črna in bela in siva in modra. V dobrem je bilo nekaj slabega in v slabem nekaj dobrega.

Do ljudi do stvari

Ko razmišljamo o posamezni stvari ali določeni tematiki, se hitro postavimo na eno stran, kot smo že predhodno razmišljali. Podobno pa počnemo tudi pri odnosu do ljudi. V vsakem človeku  je celo več strani: njegov izgled način delovanja, narodnost, vera, barva kože, vonj, razpoloženje, zelo neopredeljiva, a hkrati zelo močna kategorija simpatičnosti, korist, ki jo lahko imamo od posameznega človeka. Na to eno od petih , desetih ali dvajsetih strani posameznega človeka se postavimo in postanemo pristranski. Morda je celo boljša beseda enostranski. Gre še za večje razvrednotenje, kot če se postavimo ali na črno ali na belo stran neke vsebine.
A kaj, ko so ljudje v dani vsebini pogosto tisti, ki prevesijo naš odnos in razumevanje na eno stran. Pri izzivu beguncev so ljudje – tisti Sirijci, ali tisti Afganistanci, tisti, ki jih sploh ne poznamo, a imamo o njih neko enostransko mnenje – odločilni za pristranki pogled na samo tematiko.

Nepristranskost je bistvo pravičnosti1

Ko gre za nepristranskost do ljudi, je le ta temelj vsakega sistema pravičnosti. Je pomembna kategorija v sodstvu. V pravdnem postopku ima stranka pravico do nepristranskega sodnika. Ker pa sodnik ne more biti v vsakem primeru in za vsako osebo nepristranki, se mora sam izločiti, ko nepristrankosti ne more zagotoviti. Izločitev pa lahko seveda predlaga tudi stranka. Člani različnih ocenjevalnih komisij bi se morali izločiti v postopkih ocenjevanja, če ne morejo biti nepristranski. A včasih se zdi, da je obratno. Člani komisij se vključijo, da lahko zagotovijo pristranskost. In to ruši družbeno pravičnost, ruši državo. Pravičnost je namreč temelj vseh družbenih ustanov.

Vzgoja za (ne)pristranskost

Veliko drobnih elementov je, ki otroke usmerjajo v pristranskost. Že preprosto vprašanaje 4-letniku, koga imaš raje, atija ali mamico, ga sili, da stopi na eno stran. Vsaka enostranska obravnava določene teme, pokaže otroku le plat medalje. Težava se pojavi, ko smo odrasli prepričani, da je ena stvar pravilna in zaradi tega niti ne predstavljamo druge strani. Če ne poznaš druge strani, lahko vse prehitro postaneš fanatik ali pa kljub izjemni trdnosti lastnega stališča, ki je lahko tudi realno pravilno in najboljše, izgubiš vero v zveličavno resnico.
Preprosta naloga v tretjem triletju osnovne šole ali v srednji šoli, da poiščejo pomembno poklano zgodovinsko osebnost ter napišejo prispevek o njej za Wikipedijo, je lahko odlična vaja v nepristranskosti. To, da ob danem vprašanju ali obravnavi določene teme poiščemo kar največ pozitivnih stvari o in kar največ negativnih strani povezanih s temo, osvetli temo z vseh strani.

V šoli se pojavi dvojni izziv nepristranskosti. Nepristranskost do ljudi – učencev, dijakov, staršev in nepristranskost do vsebin, do obravnavanih tematik. Izziv je velik, saj se mešajo osebne drže, vrednote, znanstva in simpatije. Učitelj je postavljen pred težko in izjemno pomembno nalogo. Človek je. Zadostuje že, če se zaveda možne nepristranskosti in če se zavestno odloča, da na ljudi in stvari pogleda z obeh ali celo več strani. S to držo, ki jo naj tudi v konkretnih primerih predstavi učencem, vzgaja za nepristranskost.

Vstran od skrajnosti

Nepristranskost nas varuje pred skrajnostmi. Ali kot pravi Zeitz v knjigi Bog, vest in denar: “Vedno gledamo obe strani in se upiramo vplivom, ki nas silijo v skrajne načine mišljenja, delovanja ali življenja.”

Nepristranskost ne pomeni mlačnosti in relativizma. Ne pomeni, da se lahko odločim za kakorkoli in karkoli se odločim, je prav. Nepristranskost ni kategorija mojega notranjega življenja in mojih vrednot. Je pa kategorija razmišljanja o stvareh in ljudeh, ki pomaga videti celoto.