“Skrbi me revščina, za neenakost pa mi je vseeno. Če bi vsakomur v Sloveniji podvojili dohodek, bi bili manj enaki. Pomislite pa, koliko revnih ne bi bilo več revnih,” pravi ekonomist Michael Tanner.

Michael D. Tanner je raziskovalec na Cato Institutu v ZDA, nevladni raziskovalni ustanovi, think tanku, ki se posveča načelom osebne svobode, omejenega delovanja države, prostega trga in miru.

Tanner je avtor več knjig, zlasti pa se posveča vprašanjem revščine, neenakosti, socialne države in zdravstvene reforme. Navajajo ga kot enega od petih najvplivnejših strokovnjakov v ZDA na področju socialne varnosti. Njegove objave najdemo v vseh večjih ameriških časopisih, kot so New York Times, Washington Post, Los Angeles Times, Wall Street Journal in USA Today.

Med drugim ste soavtor pred kratkim izdane analize o razmerju med delom in ugodnostmi socialne države v evropskih državah. Lahko na kratko predstavite ugotovitve?
Ugotovili smo, da lahko ljudje v večjem delu Evrope dobijo več iz socialnih prejemkov kot znaša njihova plača, če se odločijo za kakšno slabše plačano delovno mesto. To jih odvrača od tega, da bi se odločili za tako službo.

Vemo, da je delo dolgoročno dober način izpeljevanja iz revščine. Socialne ugodnosti v bistvu povzročajo, da je revščina udobnejša, in ljudi odvračajo od tega, da bi iz nje izšli. To je precej razširjeno po Evropi. Danska je najslabši primer. V Sloveniji različne socialne ugodnosti presegajo minimalno plačo in znašajo približno 60 odstotkov povprečne plače. Nekdo, ki ima nizko plačo, se bo vprašal, zakaj bi sploh delal. Če jim plačaš več, če ne delajo, kot če delajo, jih bo mnogo izbralo, da ne delajo.

Kako smo prišli do tega stanja?
Začne se počasi. Z eno ugodnostjo, dvema, kombinacijo različnih. A v zadnjih letih je Slovenija naredila nekaj sprememb, ki so izboljšale položaj.

Socialne ugodnosti običajno dodeljujemo zato, da bi pomagali najšibkejšim. Pravite, da to ni prava rešitev?
Pravim, da se je treba odločiti, kaj je cilj, ko dajemo te ugodnosti. Je cilj, da naredimo revščino manj neugodno? Da imajo ljudje kaj jesti in ne stradajo? Ali je naš cilj, da te ljudi spravimo iz revščine? Če si za cilj postavimo prvo, je v redu – ljudem dajemo osnovno, kar potrebujejo. A dolgoročno so s tem ujeti v revščini. Če jih želimo pripeljati iz revščine, moramo poskusiti nekaj drugačnega.

So torej evropske države ubrale napačno pot?
Različne države so šle po različnih poteh. Če pogledate baltske države – Litva, Latvija, Estonija so pristopile precej strogo, ukrepale so korenitejše. Rezultat je bil, da je kratkoročno veliko bolj bolelo, a iz recesije so prišle mnogo hitreje kot preostali deli Evrope.

Pot do korenitih sprememb na tem področju se velikokrat ustavi pri sindikatih oziroma volivcih. Kako ljudi prepričati v njihovo nujnost?
Ljudje vedno gledajo kratkoročno, politiki le do prihodnjih volitev. To povzroča, da težave pometamo pod preprogo do naslednjih volitev. A dolgoročno le poslabšujemo položaj. Dolgoročno vprašanje je, ali hočemo postati Grčija. V to smer gre vsa Evropa, samo v počasnejši različici. Mislim, da si želimo nekaj zelo drugačnega.

Težko se je upirati zahtevam ljudstva, a treba je gledati dolgoročno. Pred kratkim sem bil na neki konferenci na Balkanu, kjer je minister iz ene od držav razlagal, da njihov pokojninski sistem postaja vedno bolj nevzdržen. Dejal je: “Razumeti morate, neprestano imamo volitve.” Obljubljajo preveč, čeprav ne morejo več plačevati. Kot je dejala Margaret Thatcher, na koncu zmanjka denarja državljanov.

V Sloveniji prav zdaj redefiniramo minimalno plačo. Kako bi jo bilo treba določiti, da bi bila v skladu z ugotovitvami iz vaše analize?
Mislim, da minimalne plače sploh ne bi smelo biti. Minimalna plača pomaga nekaterim, a to dela tako, da zmanjša število delovnih mest. Zakaj ne bi minimalna plača znašala tisoč evrov na uro? To bi bilo noro, ker nihče ne bi želel, da se izgubi toliko delovnih mest. Vedno gre za kompromis. Vprašanje je, kolikšno je izboljšanje za ljudi, in na drugi strani, koliko delovnih mest smo s tem izgubili. To ni nekaj, kar lahko določijo politiki. Pravega kompromisa ni. To bi moralo biti prepuščeno trgu.

Katera bi bila boljša pot za zaščito najnižje plačanih delavcev?
Mislim, da je mnogo bolje, če država poskrbi za dodatke pri plačah, kot če mora te stroške nositi delodajalec. Če stroške prepustimo njemu, bo moral ukiniti delovna mesta. Bolje je, da delodajalec izplačuje manj, vlada pa poskrbi za dodatke, da se to osebo dvigne nad prag revščine. To se lahko naredi z različnimi davčnimi olajšavami.

Slovenski delavci so eni najbolj obdavčenih na svetu. Pobiramo davke z utemeljitvijo, da želimo socialno državo, a nam ne uspeva najbolje. Zakaj?
Deloma je to zato, ker so davki, na katere se zanašate, zelo regresivni. DDV je recimo zelo regresiven davek. Jemljete revnim in dajete revnim. To je neučinkovito. Po drugi strani pa, če so davki previsoki, se jim vsak hoče izogniti. Če država zviša davke, njeni prihodki niso večji. Čudi me, da v Grčiji nenehno dvigujejo davke, da bi zmanjšali primanjkljaj, a prihodki se ne povečajo. Ljudje se množično izogibajo plačevanju davkov.

Pogovarjala se je Urška Makovec, več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.