Spominjam se anekdote, zgodilo se je v nekem uredništvu, zazvonil je telefon in glavni urednik je za ob šestih zvečer sklical nujni sestanek.
”Pogovoriti se moramo!” nam je zabičal, da se ja ne bi kdo drznil manjkati.
In res. Sestanek je imel samo eno točko dnevnega reda, urednik je sedel pred mikrofon in začel. Zdržema je govoril skoraj uro in ko je postavil piko na koncu zadnjega stavka, se je obrnil k nam in dejal:”Smo se, torej, dogovorili? Smo se razumeli? Prav. Sicer niste prikimali, a upam, da bo poslej tako, kot sem rekel.”
In je vstal. In je šel. In pogovora ali kar je to že bilo, je bilo konec.
Dialog, ki to ni bil, je značilen in še kako aktualen domala v vseh sferah tudi dandanašnji. Pogosto resno razmišljam, pa ne o tem, lahko kaj rečem, temveč o tem, mi je sploh dovoljeno kaj reči. Pa – da ne bo pomote- tu ne mislim vsakdanjih stvari, recimo besedovanja o vremenu ali o tem, kako raste spomladi trava, temveč o ključnih trenutkih našega vsakdana. Domala na vsakem koraku so zrasli malodane iz tal policaji, ki lovijo tiste, ki rečejo kaj narobe. Ki ne razmišljajo točno tako, kot piše v navodilih, ki jih hranijo v beležnici.
Boleče ugotavljam, da se- za povrh- sploh ne znamo pogovarjati. Niti se nočemo poslušati. Kaj šele – slišati drug drugega!
Še zmeraj obstajajo sive lise, to so področja, o katerih se ni zaželeno pogovarjati. Pa ne zato, ker bi nam kdo izrecno prepovedal, temveč zato, ker notranja samocenzura po sedemdesetih letih hudičevo dobro deluje! Naj dvigne roko tisti, ki se lahko svobodno pogovarja o spolnosti?
Redki so junaki!
”Nismo še dovolj zreli za takšne pogovore,” mi rečejo sredi 21. stoletja, ko jih pobaram, od kod njihov lažni sram.
Značilno za Slovence je, da radi pometamo pod preprogo vse, kar nam ni všeč. Včasih so tiste, ki so bili moteči, zmetali celo v jame, da ja ne bi motili idealne podobe v srce segajočega vsakdana. Danes jih mečejo iz služb, okolje, v katerem živijo, se od njih distancira, dobijo črno piko in – če še ne utihnejo, se nanje spravijo novinarji-mrhovinarji in po lažeh, ki jih objavijo, je dotični za vekomaj izločen iz družbe.
Namesto da bi se pogovarjali, kažemo s prstom. Bog nam je namreč dal eno čudovito lastnost, zaradi katere več kot odlično vidimo napake, ki jih storijo drugi, svojih lastnih pa ne.
Namesto da bi se pogovarjali, ustanavljamo nove sekte, združenja, duhovno obarvana društva, kjer se kliče Marsovčke, objema drevesa, polni prazne denarnice in duše z nebeško prano. Kdo bi po nepotrebnem trošil besede, ko pa sta ezoterika in lažna duhovnost tisti, ki v medčloveških odnosih menda delata čudeže!

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo