Zmeraj, ko beseda nanese na dialog in na pomanjkanje le-tega, si rečem, čakaj malo, Milena, saj to pa je edino, kar še imaš.

In potem postane moja odločnost razmišljati po svoje, podedovana po dedu Luki, ki ne dovoli, da bi mi kdorkoli lepil ”flajštre” na usta, še močnejša.

”…Ne bojim se beguncev,… Bojim pa se Slovencev. Resnično se jih bojim…”

To je misel iz pisma, ki ga je konec prejšnjega tedna objavil eden od slovenskih dnevnikov. V pismu se neka gospodična priduša, češ, da se počuti kot čarovnica v srednjem veku, ki jo kurijo na grmadi in to zgolj zato, ker jo menda Slovenci sovražijo, ker pomaga beguncem.

Povprašala sem kolegice iz Rdečega križa, ki so bile več dni na meji s Hrvaško, skrbele za begunce, pospravljale za njimi in jim pomagale po najboljših močeh, če so sodržavljani tudi po njih pljuvali in jih zmerjali. Seveda so zanikale, kasneje pa mi je ena namignila, da bi že lahko vedela, da smo Slovenci takšni, da raje pljuvamo in si s tem gradimo lastno slavo, kot bi se pogovarjali. Zlasti s tistimi, ki razmišljajo drugače.

V bistvu pa so me besede lepega, mladega dekleta, da se boji Slovencev, razžalostile. Razmišljala sem, smo se res spremenili v volkove in komaj čakamo, da drug drugega napademo in zgrizemo zgolj zato, ker smo si različni med seboj?

Dobri ljudje ne žalijo nikogar

Seveda – ni si treba lagati – pridejo trenutki, ko se zbojimo otipljive hudobije in zlobe, ki tiči v kakšni duši, ki čaka na ustrezno priložnost, da tiste, ki jih sovraži, ker so drugačni od njega, pričaka za prvim vogalom s kakšnim krepelcem v roki. A – vsaj zaenkrat – se to še ne dogaja. Vsaj množično ne.

”Kam pa bi prišli, če bi se bala stopiti iz hiše in se srečevati z ljudmi?”si rečem.

To so vendar moji sosedje, prijatelji, sovaščani, nenazadnje tudi neznanci, s katerimi se srečujem na literarnih tečajih, na dopustu, v hribih, na različnih srečanjih. Nekateri od njih razmišljajo bolj v levo, drugi bolj v desno, pa kaj? Zmeraj se lahko najde kakšna skupna tema, ki nas povezuje. Če ne drugega, pridelovanje zelenjave ali brisanje smrkavih noskov naših vnukov.

Tisti, ki tako ali drugače pomagajo beguncem, nimamo prav nobene pravice žaliti sodržavljanov, ki tega ne počnejo. Konec koncev si verjetno vsi skupaj zelo iskreno želimo, da se begunci čim prej vrnejo v svoje rodne kraje. Četudi je tujina še tako prijazna, je še zmeraj tujina. Tisti, ki pomagajo, so dobri ljudje. Imajo veliko srce. Vsaj včasih je tako veljalo. In dobri ljudje nikoli nikogar ne žalijo. Če jih kaj moti in jim ni prav- se pogovorijo!

Isaac Asimov, ameriški biokemik in pisatelj ruskega rodu, moj najljubši pisec ZF romanov, je čase, v katerih danes živimo, napovedal v številnih zgodbah, ki sem jih požirala kot otrok. Človeštvu je že v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja napovedal, da bo zaradi moderne tehnologije med ljudmi vedno manj komunikacije, vedno manj tesnih, osebnih stikov in vedno več egoizma, etiketiranja. Žal tudi vojn. Njegove napovedi se uresničujejo celo prej, kot se mu je zdelo, da se bodo.

Več lahko preberete na domovina.je.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.