Slovenci nismo pokvarjena banda. A zgradili smo sistem, ki je nagrajeval grabljenje, izigravanje pravil, prilaščanje tujega premoženja, trdi psiholog in finančnik Blaž Vodopivec.
Kako gledate na politični parket po enem letu Cerarjeve vlade?
Ta vlada ne more narediti tistega, kar Slovenija potrebuje v tem trenutku. Če ste se podrobneje posvetili njihovim seznamom dosežkov, ste videli, da ni bilo zelo veliko vsebinskega. Premier se v glavnem hvali, da je vlada sprejela rebalanse in proračune. To je pravzaprav tako, kot da se jaz hvalim, da si naš maturant že sam obriše zadnjico. To je stvar osnovne higiene. Ni nekaj, s čimer bi se vlada lahko hvalila kot z dosežkom. Če pogledate, kaj vse je vlada iz leta 2012 naredila v enem letu in česar ni naredila ta vlada, je razlika ogromna.
Kakšno se vam zdi splošno ozračje v državi po tem letu vlade?
Zdi se mi, da se je ozračje nekako umirilo, ni več panike. Presenečen pa sem, kako hitro se je obrnilo k zadovoljstvu. Objektivno gledano je naše stanje pravzaprav še vedno zelo slabo. Zasebni sektor ima 70 tisoč zaposlenih manj, kot jih je imel pred krizo. To je 15 odstotkov. Po vseh normalnih merilih bi to veljalo za katastrofalno recesijo. Pri nas pa se zdi, da je že skoraj zgodba o uspehu, kot nas je pred časom prepričeval finančni minister. Presenečen sem, da so Slovenci, javnost, volivci tako strašno neambiciozni, imajo nizka pričakovanja. Nekoč smo sanjali, da bomo ujeli Avstrijo, danes smo se očitno sprijaznili, da se to nikoli ne bo zgodilo.
Cerar že v predvolilnem programu ni imel velikih obljub. Večinoma so se nanašale le na etičnost.
To je velika odlika – ne vem, ali vlade v celoti, zagotovo pa predsednika vlade. Verjamem, da ni vmešan v te umazane sheme, s katerimi se ukvarja naša politika vse od sredine devetdesetih pa do zdaj, in da resno misli s temi drugačnimi etičnimi standardi. A to ni dovolj. Ko je treba uvesti neke spremembe, moraš natančno vedeti, kaj v družbi ne deluje, kaj je vzrok za razrast korupcije.
Slovenci nismo pokvarjena banda. A zgradili smo sistem, ki je nagrajeval grabljenje, izigravanje pravil, prilaščanje tujega premoženja. Na tej sistemski ravni niti predsednik niti vlada – zdi se mi – ne vidita, kako bi bilo treba ukrepati. Mislim, da bi bilo treba ukrepati radikalno – od privatizacije do močne prevetritve pravosodja, tožilstva in sodnega sistema. Edino to lahko res zagotovi, da se kriminal, klikarstvo v državi ne bosta splačala. Da bodo nagrajeni uspešno delo, dosežki, ne pa mreženje v ozadju.
Predsednik vlade ne more nadzorovati vseh milijonov poslov, procesov, dogajanj v družbi. V družbi je treba postaviti take temelje, da bodo sami zagotovili večjo etičnost. To pa je pravzaprav mogoče samo tako, da damo bistveno večji prostor zasebni pobudi, ker zasebniki pač skrbimo za svoje premoženje. Vsak bo pazil, da ga ljudje ne bodo ogoljufali.
Državni centralnoplanski kapitalizem, ki se ga gremo mi, niti teoretično ne more poskrbeti za poštenost na vseh ravneh. Bojim se, da se ta trenutek v ozadju v raznih državnih mastodontih že dogajajo stvari, ki nam bodo čez dve, tri leta kot neke nove afere spet eksplodirale v obraz. Imamo DUTB, ne vemo, kaj je na Zavarovalnici Triglav, ne vemo, kaj se zares dogaja na NLB. Nič nismo naredili, da bi odpravili temelje za sistemsko korupcijo in klientelizem.
Kako se bo Mramor zdaj pogajal s sindikati? Njegovo izhodišče je bilo precej trdo, a že popušča.
Mislim, da je scenarij popolnoma jasen. Proračun bo v okviru pakta stabilnosti oziroma fiskalnega pravila, nič več. Večina prihrankov bo šla, kot je bilo že vsa leta doslej, na račun materialnih stroškov in investicij, kar je popolnoma kratkovidno. Če bi neko podjetje ali kmetija tako delala, bi že zdavnaj propadla. Vsako leto odrežemo še tistih nekaj milimetrov razvojnega naboja v proračunu.
Mislim, da bo predvsem Mramor doživel še kakšen šok, ko bo glede tistega, o čemer se pogaja z NSi (mimogrede, kot izjemno pozitivno pozdravljam, če res uspe kakršno koli znižanje obdavčitve plač), hitro naletel na koalicijsko realnost. Videlo se bo, da sanja.
Koliko manevrskega prostora imajo vlada in sindikati pri pogajanjih, da bo minimalna plača glede na sposobnost našega gospodarstva še znosna?
Pravzaprav ga nima. Slovenska minimalna plača je glede na BDP na prebivalca najvišja. Po drugi strani se mi zdi logično, da minimalna plača ne more vsebovati nočnega dela in podobnih zadev. V bolj praktičnih, normalnih državah nimate minimalne plače, imate pa minimalno urno postavko. Jaz bi se zavzemal zanjo, a v Sloveniji to ni mogoče, ker tako visimo na institutu zaposlitve za nedoločen čas, da tega mentalnega preskoka nismo zmožni.
Pogovarjala se je Urška Makovce, več lahko preberete na siol.net.
