Pred dobrim tednom je v Sloveniji z velikim, predvsem ‘levomedijskim’, pompom nastopil Zbor Rdeče armade. Pustimo za trenutek misel, da je skrajno bizarno, kako lahko v deželi, katero je komunizem razjedel kot rakav tumor, nastopi zbor, ki inkognito poveličuje komunistični imperializem. Pustimo, da se le Slovanom bivšega Varšavskega pakta ter določenim bivšim Jugoslovanom zdi naravnost super, da po svetu nastopa zbor komunističnega avtokratskega imperija, ki je bil poleg nacistov soodgovoren za drugo svetovno vojno. Pustimo, da je stvar podobno absurdna, kot če bi v Allianz Areni nastopil invalidski nacistični zbor ob 76. obletnici invazije na Poljsko in pel »Dem Hakenkreuze ergeben sind wir. Heil unserm Führer, Heil Hitler dir!«, zraven pa še kakšno bavarsko narodno za dobro mero. Takšne nostalgične trenutke bi najbrž malokdo razumel.
Bolj bi se rad osredotočil na splošno rusofilijo, ki je zajela naše kraje. Odzivi na nastop Zbora Rdeče armade so samo simptom patološke bolezni.
Nisem bil presenečen, ko je nacionalni medij objavil članek z naslovom »Tovariški slovenski pozdrav Ruski rdeči Armadi«, ki je skušal z neposrečeno citiranimi besedami povsem marginalizirati tako kontroverzni nastop zbora (katerega nikoli ni bilo sram sovjetonostalgije) kot tudi povsem upravičeno bojazen zahodnega sveta pred modernimi ruskimi težnjami po novem imperiju sovjetskega stila – tisto smo bralci dobili gratis, ker je takšno priložnost pač treba pospremiti z nekaj neslanostmi o domnevnem zahodnem demoniziranju Rusije.
Morda so nekateri stvar dojeli kot parodijo komunizma in tiranije. Vsaj tako sem se tolažil, a sem bil hitro soočen z resničnostjo, ko sem videl, da so obiskovalci koncert zelo očitno in v nebo vpijoče po dražgoško izkoristili za promocijo leve agende – oblečeni kot pustne šeme v jugoslovanske pionirčke, generale in vojake, hkrati pa je vsak imel kaj za povedati o tem, kako je dekadentni zahod načrtno uničil tako Sovjetsko zvezo kot SFRJ. Del slovenskega predšova je bil tudi tržaški partizanski zbor, ena od nastopajočih na odru je bojda kričala kretensko antikapitalistično parolo »Nismo številke, smo ljudje«, tako da je bilo dokončno konec sanj, da bi slovenska javnost nastop dojemala kot parodijo Sovjetske zveze, ampak prej kot slavnostni poklon novonastali protizahodnjaški rusofiliji in boljševiškim idealom.
Od kod sploh izvira slovenska rusofilija? Vsekakor ne iz jugoslovanske tiranije, saj se je bivši režim, po tem ko sta si Tito in Stalin začela zavistno meriti diktatorske faluse, zelo trudil demonizirati Sovjetsko zvezo. Vsekakor ne v času moje mladosti v osemdesetih, ko smo stiskali pesti za brata Mahre, ki sta na olimpijskih igrah v Sarajevu premagala nepremagljive Avstrijce, gledali Toma Cruisa, ki je iz neba klatil ruske mige, in Rockyja, ki je mlatil robotskega ruskega bokserja. Takrat smo še po socialistično kopirali »ameriški način življenja«, kolikor je to neperspektivno plansko gospodarstvo pač dopuščalo.
Polizdelki, ki smo jih kupovali od obubožanih Poljakov, ki so se k nam s trebuhom za kruhom vozili prodajat na ad hoc narejene bolšje sejme širom Jugoslavije, smo zaničevalno označevali za »češko« in »rusko« robo, češ da je dvomljive kakovosti. Prav tako še ne konec devetdesetih, ko smo z navdušenjem pozdravili Billa Clintona, ki je kot prvi Ameriški predsednik obiskal samostojno Slovenijo. Takrat smo mahali z ameriškimi zastavicami, več kot prepričljivo volili za vstop v zvezo NATO in imeli hude pomisleke glede mlade Ruske federacije, katero je takrat vodil kronični pijanec. Nekako je veljalo, da smo se zavedali našega mesta v kulturi moderne Zahodne Evrope.
Rusofilija je otrok zadnjih desetih let, v katerih smo spoznali ne le, da nismo balkanska Švica, ampak da smo celo v družbi drugih tranzicijskih držav le povprečni, če ne že podpovprečni, kljub temu da je bilo naše izhodišče veliko višje od njihovega. Ko smo zasovražili kapitalizem, smo zasovražili tudi tiste, ki jim je v kapitalizmu uspelo in jim še zmeraj uspeva. Poslovni partnerji so postali bogati izkoriščevalci delovne sile, tuji vlagatelji so postali plenilci družinske srebrnine. V takšni klimi smo se lahko za novimi idoli zazrli samo še proti vzhodu.
Vzhodna zvezda
Rusija je država, kjer je večina gospodarstva v državnih rokah, še tisto, kar je zasebnega, pa si koncentrirano lastijo režimu zvesti oligarhi, katere država za kimanje in medijsko tišino nagradi s tržnim monopolom v posameznih branžah. Režim deluje kot sistemizirana hudodelska združba, kjer je Putin capo di tutti capikremeljske mafije, oligarhi in veljaki vladajoče stranke Enotna Rusija pa so poveljniki, t. i. capi regime. Celoten kartel se napaja skoraj izključno iz dolarjev in evrov, ki jih razvite države plačujejo za naravne vire, predvsem nafto in zemeljski plin. Brez njih bi bila Rusija država tretjega sveta. V takem sistemu resnično konkurenčno in napredno gospodarstvo ni vzdržno, kar bo najbolj postalo jasno v naslednjem desetletju, če bo nafta ostala na istih ravneh, kot je danes
.
Rusija je od nafte odvisna še veliko bolj kot večina bližnjevzhodnih držav. A dokler jo ima, bo njena kaotična mafijska struktura državnih konglomeratov vsaj vzdržna, čeprav z drastičnim upadom življenjskega standarda. Ta se je sicer malce zvišal od razpada SSSR, ko so Američani morali obubožani državi dostavljati človekoljubno pomoč, a tudi danes, leta 2015, več kot pol prebivalstva živi od manj kot 300 evrov na mesec, medtem ko so cene življenjskih stroškov v večjih mestih povsem evropske. Gašenje nezadovoljstva nad pomanjkljivim življenjskim standardom pa je možno samo ob popolnem mrku medijske svobode in hkratni agresivni ekspanzionistični politiki, ki igra na patriotske strune nekoč ponosnega naroda, ki je doživel ponižanje ob razpadu svojega imperija pred dvema desetletjema. Ruski stroj je tako nekakšen zmaj, ki lovi lasten rep. Samovzdržnost kartelnega režima temelji na represiji proti lastnemu ljudstvu in agresiji zoper tuje narode.
Zakaj bi bila takšna žalostna državna entiteta všeč Slovencem? Ker služi kot antipod evroatlantski prostotržni civilizaciji, je postala naravni zaveznik nas in naših na na novo izumljenih antikapitalističnih idealov.
Rusija ima nekonkurenčno, od nafte odvisno, večinoma državno gospodarstvo, sovražno do prostih trgov in ekonomsko liberalne politike. Kljub temu ali pa ravno zaradi tega pa neznansko vzburja povprečnega Slovenca, ki nima rad, da nam tujci kradejo tisto »kar smo 46 let pošteno gradili«. Rusija dolgoročno tone tudi zaradi sankcij, ki so jih proti njej uvedle zahodne države, potem ko se je začela vesti kot Sovjetska zveza. A Slovencem se bo zdelo, da ima voditelja, ki zna udariti po mizi in se v stilu hladne vojne zoperstaviti Zahodu, ki ga tudi v naših koncih po novem tako sovražimo. Pri nas radi verjamemo v zahodne zarote; prav tako v njih verjame Putin. Prepričan je, da je padec cene nafte preračunljivo dejanje ZDA, Izraela in Savdske Arabije, s katerim bi radi načrtno uničili Rusijo (podobnega mnenja je bil njegov diktatorski kolega Chavez).
Če dobro pomislimo, sta Slovenija in Rusija popoln državni par. Vzhodnoslovanska, medijsko cenzurirana in enoumna, državnolastniška Rusija, s tiranom, ki je ugrabil svoje ljudstvo, in južnoslovanska Slovenija, prav tako medijsko ter režimsko enoumna, z afiniteto do perpetuacije državnega lastništva in do objokovanja tirana, ki jo je ugrabil pred 70 leti. Obe sta globoko zazrti v preteklost, ko sta mislili, da sta še pomembni. Kar naenkrat smo našli skupne slovanske korenine ter se sedaj hihitamo in nazdravljamo ob spoznanju, da se besedi »okno« in »pizda« v obeh jezikih napišeta in tudi pomenita isto, hkrati pa sedaj tradicionalna srečanja ob ruski kapelici obiskuje ves levo usmerjeni državni vrh, kar je bil simbolni akt naše pripadnosti novo formirajočim se proruskim silam v centralni Evropi.
Dovolj nam je ameriškega vmešavanja po svetu!
Poleg rusofilije je Slovenijo popadel pravičniški gnev. Ljudje se tako sedaj razburjajo nad dejstvom, da ZDA, EU in zveza NATO po svetu posredujejo v različnih konfliktih. Pravijo, da so kot nekakšen »svetovni policaj« in da nimajo nobene pravice do vmešavanja v suverenost držav, katere napadajo. Zraven povedo še kakšno o kolonializmu, češ da so moderna zahodna vmešavanja v svetovno politiko novodobni kolonializem ter s tem razkrivajo, da se ne zavedajo povsem dobro, kaj kolonializem sploh je. O zahodnih posredovanjih po svetu, bi se dalo razpravljati in so morda tema za drug članek. Vsekakor se je pokazalo, da so bila nekatera geopolitično zgrešena in nerodno izvedena (Irak), druga več kot potrebna (koalicijski napadi v Libiji so preprečili stanje absolutnega kaosa in državljanske vojne, kot danes divja v Siriji, napadi na Beograd so dokončno ubili Miloševićeve apetite po Veliki Srbiji), spet tretja bi bila potrebna, pa se iz pacifistične neodločnosti niso zgodila (Ruanda, Kongo, Sirija).
Vendar kar je pomembno, je enostranskost stališč, ki jih je zaznati v Zeitgestu moderne slovenske levičarske misli. Vsi kričijo o zahodnih intervencijah na svetovnih vojnih žariščih in jih označujejo za »osvajalske akcije«, tudi tam, kjer to več kot očitno niso bile; recimo v Afganistanu, ki se danes zoperstavlja ZDA, katere so ga osvobodile talibanov. Medtem ko vlada popoln medijski in državljanski molk o vojaških posredovanjih, ki so jih po svetu zganjali Rusi in še prej sovjeti. Pa ne tako kot ZDA, ki so se – čeprav geopolitično oportunistično – lotile teritorijev, kjer so vladali absolutni tirani (Irak), teokrati (Aftanistan) ali polpotovski psihopati (Vietnam), ampak tam, kjer so si liberalci želeli osvoboditve izpod sovjetske tiranije. Noben intelektualec medijskega obzorja Mladina-Studio-City–Dnevnik ne tarna nad grozodejstvi, ki so jih Rusi prizadejali iz čiste osvajalske sle v stilu Starega Rima.
Naj vas spomnim:
Invazija na Poljsko leta 1939. Čeprav pristaši vzhodnih povezav tega ne slišijo prav radi, ni bilo med nacizmom in komunizmom omembe vredne razlike tja do leta 1941. Po paktu Molotov-Ribbentrop je Poljsko poleg nacistov napadla tudi Sovjetska zveza in si zase vzela svoj del, drugega pa prepustila v nemilost Nemcem. Nasilna sovjetska okupacija, ki je Poljsko reducurala na nivo sovjetskega satelita, je trajala do 1989.
Invazija na Čehoslovaško leta 1968. Češka in Slovaška, ki sta bili v integrirani državi po drugi svetovni vojni tudi le sovjetski satelit, sta se konec šestdesetih nagibali k ekonomskim reformam, ki bi prinesle mehak prehod na tržno gospodarstvo, podobno kot Kitajska 20 let kasneje. Vsako prostotržno povezovanje bi za skupno državo poleg napredka prav gotovo pomenilo tudi večje približevanje evroatlantskim povezavam. Vse evropske sanje so poteptali sovjetski tanki in skoraj 800.000 vojakov, ki so nasilno vdrli v Prago in jo tako s silo obdržali pod nadzorom komunističnega imperija pod vodstvom Rusov.
Finska invazija leta 1940. Potem ko se Finska ni strinjala, da postane marioneta Sovjetske zveze, jo je Stalin »po rusko« okupiral. Čeprav so se Sovjeti po Moskovskem mirovnem sporazumu delno umaknili, so kljub temu obdržali skoraj desetino na silo pridobljenega finskega ozemlja, ki še danes pripada Rusiji.
Okupacija Baltskih držav 1940. Po podpisu pakta Molotov-Ribbentrop so bile drobne baltske države Estonija, Litva in Latvija prepuščene na milost in nemilost sovjetom. Prisiljene so bile sprejeti okupacijo Sovjetskih vojaških sil, ki so na njihovem ozemlju zgradile vojaške baze. V primeru, da bi se uprli zahtevam sovjetov, jim je Stalin obljubil invazijo celotnega sovjetskega bataljona, popolno destrukcijo in pokol prebivalcev. Ruski federaciji, naslednici Sovjetskega imperija, se okupacija baltskih držav med in po drugi svetovni vojni ne zdi pravno niti moralno sporna.
Okupacija Vzhodne Nemčije 1945. Po drugi svetovni vojni so si sovjeti prisvojili velik del tretjega rajha in ga spremenili v svojo politično in ekonomsko marioneto. Od leta 1961 je Berlin delil t. i. antifašistični zid, ki je v resnici predstavljal živo mejo, preko katere od sovjetskega komunizma osiromašeni vzhodni Nemci ne bi mogli pobegniti k svojim premožnim kapitalističnim sosedom.
Okupacija Madžarske 1956. Madžarska, ki je bila po drugi svetovni vojni prav tako reducirana na status sovjetskega satelita brez dejanske avtonomije, je doživela spontano revolucijo, ko so se ljudje uprli sovjetski nadvladi. V oktobru in novembru tistega leta so ruski generali uprizorili pravi desant na Budimpešto s težko artilerijo, pehoto in zračnimi silami. Revolucija, v kateri sovjetski tanki niso diskriminirali med oboroženimi uporniki in civilisti, je bila poteptana v manj kot mescu dni.
Invazija na Afganistan 1979, poznana tudi kot »invazija, ki jo je slovenski levičar pozabil«. Krvava vojna, ki je skupaj terjala več kot 1,5 milijona življenj, se je začela kot sovjetska »intervencija« v pomoč komunistični vladi. Sovjetske oblasti so računale, da naj bi trajala le nekaj tednov, a se je skupaj zavlekla dobro desetletje in postala »sovjetski Vietnam«.
Seveda ne gre pozabiti, da je tudi vojno v Vietnamu, katero domači misleci tako zelo očitajo ZDA, izdatno sponzorirala Sovjetska zveza, ki je skupaj s Kitajsko podpirala severne komunistične upornike. Podobno je bilo v korejski vojni, kjer je Sovjetska zveza podpirala režim, ki se je kasneje spremenil v komunistično grotesko Kim Il Sunga in njegovih potomcev.
Tako je bila Sovjetska Zveza po drugi svetovni vojni skoraj izključni vir edinih pravih nasilnih okupacij, kakršne sta v davnih časih izvajala Džingis Kan in Hamurabi. Moderni osvajalski pohodi in nasilno zatrte revolucije, katere izvaja Ruska federacija, v tej luči niso nič drugega kot nadaljevanje že videnega. Krvava čečenska vojna, v kateri ni bilo prizanešeno niti civilistom. Napad na Gruzijo pod pretvezo pomoči proruskim separatistom. Nasilno prisvajanje teritorija druge suverene države s t. i. »priključitvijo« Krima in oboroževanjem proruskih upornikov na vzhodu Ukrajine. Povsem sovjetski modus operandi, pri katerem cilj opravičuje sredstva. Cilj pa je zmeraj isti kot v Sovjetski zvezi. Zbiranje moskovskemu režimu zvestih marionetnih satelitov in na tak način inkognito širjenje ruskega imperija.
Kdo smo in kam gremo?
Te dni, ko Rusi namesto po Islamski državi v Siriji tolčejo po zmernih upornikih, ki se borijo proti ruskemu poslovnemu partnerju Assadu, del javnosti v Sloveniji odpira šampanjce in govori, da je nekdo končno nekaj naredil proti islamskim skrajnežem. Taisti so bili po navadi tudi najbolj glasni tedaj, ko je bilo treba obsoditi »kolonizatorstvo« zahodnih zaveznikov, ko so ti pomagali zmernim upornikom v Libiji.
V tej alternativni resničnosti, katero si med drugim delimo s slovanskimi brati Rusi in Srbi, je vse kar naredijo Rusi junaško, vse kar naredi Zahod, pa zločinsko. In v tem kontekstu je nastop Zbora Rdeče armade pravzaprav dobrodošel, ker predstavlja ogledalo tega, kam smo prišli in kakšen je naš nov pogled na svet. Glede na to, da smo država, ki je kljub vsemu del pakta NATO, EU in drugih evroatlantskih povezav, je prav, da poleg uradne linije pokažemo tudi to, kam pripadamo s srcem. Tako kot smo recimo pri srečanju vrha ob Ruski kapelici, kjer so se člani političnega establišmenta slinili Medvedjevu in pozivali Evropo ter ZDA k ustavitvi embarga. Morda je tudi čas, da nam naši zavezniki, ki branijo slovensko nebo, kdaj prišepnejo, da pač ni v redu, če želimo ostati del njihovega zavezništva in ekonomije. Tako kot so Bratuškovi na zaslišanju za komisarko konkludentno povedali, da ni v redu, če kot predsednica vlade države EU na uradni prireditvi poje »Evviva il comunismo e la liberta«. Morda mora kdo čimprej kaj prišepniti še Republiki Sloveniji.
MITJA IRŠIČ
Najprej objavljeno na blogu Mitje Iršiča Life, the universe and stupidity.
