Medtem ko poteka boj novega razreda za DUTB* in ko mora človek občudovati cinično aroganco tega razreda, s katero je odgovoril na upravičene zahteve sanatorjev-davkoplačevalcev, da se poišče krivce za bančno luknjo v NLB, skrajneži v opombah pod črto teptajo idejo velike koalicije.
V javnost je prišla sredi septembra, jedro besedila pa je nastalo že avgusta. Ideje so se nabirale skozi leto, ko je vlada opravljala zgolj tekoče posle, sprožilec pa je bilo globoko razočaranje nad afero, povezano z arbitražnim sporazumom. Večplastna nesposobnost in nevednost državnih organov in politike je šokirala.
Razočaranje
Pokazala se je impotenca protiobveščevalnih oddelkov v naših tajnih službah, da zaščitijo pomembne komunikacije predstavnikov države. Ob tem so se te službe imele čas ukvarjati z vsem – od privatizacije Telekoma do menda neke protežirane zaposlitve na mariborski občini. Skorajda bi zadostoval sum, da boste naredili prometni prekršek, pa vam bodo v tej državi vdrli v zasebnost. V oči bode razlika med pozornostjo, ki so jo dominantni mediji namenili neki stari prisluškovalni aferi ZDA v Evropi, in neznosni lahkosti prisluškovanja pri nas doma.
Druga, še bolj skrb vzbujajoča okoliščina, je aktivistično razumevanje prava in pravne države. Da je čisto v redu, če se je sodnik pogovarjal o tem z eno od strank, saj je bil vendar “naš” sodnik. Ali se ta pravna kultura vleče še iz Svetega rimskega cesarstva ali je usedlina menda naravnega revolucionarnega prava, ne vem, ampak skrbi me, da se večini državljanov ne zdi nič spornega, če sta sodnik in tožilec na isti strani, ko je treba kaznovati domnevno lumparijo; da sodnik opravi delo namesto tožilca, kot se je to zgodilo v procesu Patria.
In končno, popolna indolenca najbolj odgovornih. Glavno, da so upokojenci dobili regres za dopust, zunanji minister pa je bil že tam. Še na telefon ga niso dobili. Ob tem nihče ni resno analiziral tistih pogovorov z vidika vprašanja, ali se nam res obeta teritorialni stik z odprtim morjem, ampak smo se veselili, da bo nekaj več gojišč brancinov v Piranskem zalivu pripadlo Sloveniji.
Velika razvojna koalicija
Razvojni zastoj je povzročil, falirana država, od diplomacije do cestnih nadvozov, pa sprožila pobudo, ki je na koncu po spletu okoliščin povsem naključno sovpadla še z zastaranjem primera Patria.
Ne, ker bi verjeli, da si bosta Cerar in Janša skočila v objem. Ampak ker verjamemo, da naj bi ideje imele posledice. Tak je naslov knjige, ki je v Sloveniji izšla pod naslovom Moč idej. Tam je Richard Weaver med drugim zapisal, da “nobena družba ni zdrava, ki svojim članom pravi, naj ne razmišljajo o prihodnosti, saj jo bo tako predpisala država”. In smo si pač dovolili razmišljati.
Ljudem je bila pobuda všeč. Preden so dominantni mediji razložili, kako je treba zadevo razumeti, je bilo razmerje med podporniki in nasprotniki velike koalicije 3:1 v koristi podpornikov. Tako je pokazala anketa na Siolu. Pozneje se je prednost stopila na 6:4, kar pa je še vedno več od podore obstoječi vladi.
Skrajneži z leve in desne so idejo napadli. Na desni so pisali, da koalicije z nekom, ki da je “nelegitimne volitve zmagal z goljufijo”, ne more biti, in še posebej ne, ker dotični stanuje v Murglah. So se pa disciplinirano unesli, ko se je Janša na pobudo odzval presenetljivo mirno.
Levi skrajneži so predlog opisovali kot nespodoben, nezaslišan, še najbolj učinkovita pa je bila diskreditacija podpisnikov, češ da so to naredili po navodilih iz Grosupljega oz. antimurgel. Pač v smislu zapisanega v pobudi – “utemeljeno na osebni animoziteti ali celo demonizaciji posameznikov”.
Obtožba je absurdna predvsem zato, ker so med podpisniki ali ljudje, ki z SDS nikoli niso imeli nič, ali pa, ki so znani po tem, da trmasto povejo, kar mislijo. Mimogrede, sam sem prvo kolumno o veliki koaliciji napisal proti koncu leta 2008 v smislu vlade Pahor-Janša. Da do nje ni prišlo, je za Slovenijo verjetno najslabša posledica dogodkov, povezanih s Patrio.
Prva peresa razreda zdaj vlagajo kar nekaj napora, da preprečijo, da bi Janša še kdaj odreagiral mirno, to prikazujejo kot šibkost, v upanju, da se bo iz tega kaj naučil in bo naslednjič raje udaril z opankarji, zombiji ali čim podobnim. Takega ga imajo rajši. Na to znajo odgovoriti. Sitno je, da imajo takega rajši tudi Janševi. Zato pobuda ni bila ravno iztrgana iz legendarne knjige Dala Carnegieja Kako si pridobiš prijatelje.
Iz knjige Kako si pridobiš prijatelje tudi ni intervju Petra Jambreka v čedalje bolj sproščenem Reporterju, kjer pravi, da desnica z Janšo ne more zmagati. Paradoks te desnice je, da zanje zmaga ne-Janše ni zmaga desnice. Kavelj 22 torej, razen, (1) če se Janša naveliča svoje vloge liderja opozicije, (2) če redefiniramo koncept desnice ali (3) če redefiniramo koncept zmage.
*V času od oddaje te kolumne do njene objave se je boj končal s presenetljivo hitro kapitulacijo vlade.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
