Glede na to, da vse ”živo” ob večerih gleda resničnostne šove, se bojim, da je film z naslovom ”Philomena”, predvajan prejšnji teden na televiziji, neopazno zdrsnil mimo vas.
Drama, narejena v Veliki Britaniji leta 2013, prinaša pretresljivo, a resnično zgodbo o materi, ki je iskala svojega izgubljenega sina.
Nune so ji ga pred petdesetimi leti kot ‘padli ženski’ vzele in ga – verjetno proti bogatemu plačilu – dale v posvojitev. V filmu igra meni strašno ljuba Judi Dench, morda me je tudi zaradi nje zgodba, ki malo spominja na Magdalenke, tako zelo pretresla. Zame najboljši prizor je tik pred koncem filma, ko ena od najstarejših nun v samostanu, kjer še zmeraj bivajo pod vplivom že zdavnaj preživete miselnosti, iz sebe izpljune ves gnev, pomešan s sovraštvom do tistih deklet, ki so se ”spozabile”.
Žal se pogosto dogaja, da ljudje ob takšnih filmih in tudi sicer, mislijo, da so se podobne, terorja polne, sadistične in brutalne zgodbe dogajale samo ”tam daleč”.
Še zdaleč ni res!
Osebno poznam žensko iz ugledne meščanske družine. Tik pred drugo sv. vojno je kot nezakonska mati rodila sina. Njeni starši so jo želeli oddati za ženo nekemu advokatu, zato so ji otroka- takoj ob rojstvu- iztrgali iz rok in ga dali v rejo nekam na Štajersko.
Šele leta 1948, enkrat avgusta, si je upala povedati možu, kaj se ji je zgodilo v rani mladosti. Imela sta precej težav, da sta otroka, ki je bil star že okoli deset let, izsledila. Našla sta ga v zelo žalostnem stanju. Ni znal ne brati ne pisati, spal je v svinjaku in njegov skrbnik ga je pogosto tepel, menda zato, ker so mu tako naročili tisti, ki so otroka pripeljali k njemu.
Cerkvene oblasti, ki – vsaj kolikor vem po skoraj četrt stoletja raziskovanj – pri nas nikoli niso bile tako nečloveške in sadistične kot na Irskem. Zato, da mlade matere svojim nezakonskim otrokom ne bi same pomagale na drugi svet, so odpirale t. i. ”najdišnice”.
Za nas, Slovence, živeče v osrednjih pokrajinah, je bila, oziroma, so bile, najbolj znane tiste v Trstu. Tja so vozili tudi otroke, najdenčke, iz Ljubljane in okolice. Zakonski pari brez otrok pa so se vozili v Trst, kjer so v teh najdišnicah poiskali otroka zase in mu pozneje namenili bolj ali manj srečno otroštvo.
O tovrstnih predzakonskih izkušnjah so ženske običajno zmeraj molčale. Skrivnosti, ki so jih tiščale globoko v sebi, pa so običajno odnesle s seboj, ko so umrle.
Neštetokrat sem že dejala, da bi bilo vse drugače, če ne bi bili Slovenci nenadkriljivi mojstri v pospravljanju smeti, ki nam niso všeč- pod preprogo. Bilo bi prav, da bi tudi o tej plati naše preteklosti vedeli več in ne da se še zmeraj skrivamo za floskulami, češ, da še ”nismo pripravljeni, da o njej odkrito spregovorimo”.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.