»Kaj novega na sinodi?« sem napol zaresno vprašal enega od udeležencev. »Ne vem, še nisem prebral današnjih časopisov,« je bil odgovor – hudomušen, s priokusom grenkobe. Sinoda se je prevešala v drugo polovico, italijanski tradicionalistični bloger je ravnokar objavil pismo, ki naj bi ga skupina kardinalov prvi dan sinode izročila papežu. V njem pride do izraza nezaupanje do delovnega predsedstva sinode in do članov, ki so zadolženi za pripravo končnega poročila. Objava zaupnega pisma (na katerega je papež zbranim škofom odgovoril takoj naslednji dan, to je teden dni pred njegovo objavo) je vzbudila nelagodne spomine na obdobje pred Benediktovim odstopom, na čas, ko je znotraj vatikanske kurije razsajala neusmiljena vojna med različnimi strujami.
Vihar v kozarcu vode se je kmalu polegel. Razprave med škofi se nemoteno nadaljujejo in vse kaže na miren konec sinode. Podpisniki pisma so se javno distancirali od najbolj razdvajajočih interpretacij in podprli papeža. Bolj jasno prihaja do izraza zavest, da sinoda ni parlament, v katerem bi predstavniki glasovali o verskih resnicah. Sinoda je posvetovalni organ, kjer škofje lahko odprto spregovorijo o problemih. Ostali poslušajo, vključno s papežem, ki na koncu odloči: ne po logiki večine, ampak po logiki soglasja. Njemu je prepuščeno, kaj bo storil z zaključnim poročilom. Lahko ga objavi (to se je v preteklosti že zgodilo), lahko ga uporabi kot osnovo za cerkveni dokument (to se je zgodilo največkrat), lahko ga vtakne v predal (tudi to se je že zgodilo). Zgodilo se je celo, da je bil dokument napisan že pred prihodom škofov v Rim.
Vrnimo se za trenutek k dvornim spletkam. (Ravnokar so mediji objavili špekulacije, da ima papež raka na možganih. Očitno njegovim nasprotnikom zmanjkuje idej.) Chicaški kardinal George je tik pred smrtjo javno izrazil zaskrbljenost nad ravnanjem papeža Frančiška. Bal se je, da bodo stvari papežu ušle izpod nadzora, da bo lonec razneslo, če bo dvignil pokrovko. Reakcije tradicionalistov potrjujejo, da je ta strah utemeljen. V Cerkvi so tudi taki ljudje, ki so v imenu svojega razumevanja vere zmožni narediti veliko škode. Bolj papeški so od papeža, zato le-temu – ki je prvi poklican, da skrbi za edinost in pravovernost Cerkve, za kar mu Kristus daje posebno milost – naredijo več škode kot zunanji sovražniki. Živega Jezusa, ki je realno navzoč v skupnosti vernikov, zamenjajo za njegovo »fotografijo«, to je teološko formulacijo ali idejo. V imenu svojih teoloških formulacij in tradicij trmasto zavračajo odprt pogovor z brati in sestrami, grozijo z razkolom, podtikajo zle namene tistim, s katerimi se ne strinjajo… Z ustnicami častijo Jezusa, medtem ko z rokami trgajo na kose realno obstoječe Kristusovo telo – Cerkev.
Tudi v Cerkvi, podobno kot v vsaki družbi, obstajajo ideologi, ki so jim ideje bolj pomembne kot stvarnost. Papežu se dogaja tako kot Jezusu, pred katerega so privedli nezvesto žensko. Tožnikom je bilo malo mar za ubogo žensko. Tudi Jezusov nauk jih ni zanimal. Nesrečnico so zlorabili za to, da bi Jezusa prisilili, da se opredeli: ali je z njimi, ali pa je proti njim. Na svoji strani so imeli Mojzesa (tako so vsaj mislili). Jezus je bil v precepu: če jim pritrdi in žensko obsodi, se bo izneveril svojemu poslanstvu. Če jim ne pritrdi, se je postavil proti Mojzesu in celotni njihovi verski tradiciji. Njihova rešitev za zlo in greh: ubij grešnico. Smrt. Jezusova rešitev: pojdi in ne greši več. Začni novo življenje.
P.S.
Ko sem prebiral zgoraj omenjeno pismo, v katerem skupina kardinalov izraža zaskrbljenost, da je sinoda »pilotirana« in njeni sklepi že vnaprej pripravljeni, se mi je za trenutek zazdelo, da sanjam. Kje so bili ti ljudje v preteklosti, na sinodah, ki so dejansko bile vnaprej pripravljene, ko so škofje uslužno ponavljali stare in izpete formule, in kjer si je škof, ki se je tudi le dotaknil prepovedanih tem, zapravil vsako možnost za napredovanje!? Ali so šele zdaj, ko jim je Frančišek dal proste roke, spoznali vrednost svobode in to do te mere, da ne prenesejo niti najbolj običajnih omejitev, ki nujno spremljajo takšen proces? Če je tako, pozdravljam njihovo spreobrnjenje. A mi nekaj pravi, da jih bolj kot »pilotiranje« moti dejstvo, da oni niso za krmilom.
