Druga svetovna vojna je Poljski vsilila zelo širok spekter družbenih, političnih in geopolitičnih sprememb, med katerimi še posebej izstopajo: spremembe njenih meja, demografske, gospodarske in kulturne, še zlasti pa ideološke spremembe, tesno povezane s povojno komunistično politiko pod pokroviteljstvom komunističnega centra iz Moskve, ki se je že v samem začetku odlikovala po svojih sistematičnih in nasilnih obračunih s politično opozicijo in komerkoli, ki bi se drznil upirati novi oblasti in nasprotovati novi družbeni stvarnosti. Preganjanje, aretacije, umori in mučenja so takoj po Svetovni tragediji postala del poljskega vsakdana.
Tudi Cerkev se je znašla v dokaj nezavidljivi situaciji. Že nemški okupator se je s krajo polastil njenega imetja, obenem pa preganjal, zapiral, pretepal in mučil duhovnike. Vzorci takšnega ravnanja, pa so se obdržali tudi po vojni. Ker je želela tamkajšnja samooklicana totalitarna oblast prodreti v vse pore družbenega življenja, je bil spor med njo in Cerkvijo neizogiben. Stvar je bila še toliko bolj pereča prav zato, ker katoliška cerkev na Poljskem ni imela zgolj duhovnega, marveč tudi kulturno poslanstvo. Skozi stoletja se je v poljskem narodu razvil tesen preplet enega in drugega, ki je v viharnih zgodovinskih časih predstavljal izredno pomemben oporni steber narodove identitete. Partija je tako že leta 1945 prekinila diplomatske odnose s Svetim sedežem, še bolj drastični ukrepi pa so sledili po letu 1949, ko je stalinistična ideologija dobila neslutene razsežnosti in se pričela udejstvovati kot represija v obliki dušečih pravnih predpisov glede prakticiranja vere v družbi. Tudi duhovniki in redovniki so bili podvrženi strogim omejitvam na področju socialnega delovanja. Partija se je polastila precejšnjega dela cerkvenega imetja, še zlasti verskih šol, poleg tega pa ustanovila tudi organizacijo, ki je združevala redke duhovnike naklonjene oblastem, zato se jih je prijel vzdevek »duhovniki domoljubi«. Precejšnjih omejitev je bil deležen tudi verski pouk v šolah. Proti »Bogu posvečenim ljudem« so se vrstili montirani procesi.
Velikanski prelom, je za poljsko Cerkev nastopil šele leta 1978, ko je bil za novega papeža izbran poljski škof Karol Wojtyła, ki je že kmalu pričel rušiti oblast Moskovskih »marionetk«, kar se je udejanjalo predvsem z njegovimi obiski v domovini. Janez Pavel II. je že s svojo navzočnostjo, še toliko bolj pa s svojimi besedami »onesnaževal« tedanjo vzhodnoevropsko totalitarno atmosfero. Njegovo poslanstvo družbenega in duhovnega prenovitelja pa se ni pričelo šele z obdobjem papeževanja, temveč mnogo prej, ko je še živel na Poljskem. Da bi vsaj malce razumeli njegovo delovanje na pastoralnem področju moramo najprej poznati klimo znotraj tedanje poljske cerkve, še zlasti prevladujočo teološko misel tedanjega časa, saj je bil komunizem v samem bistvu le zunanji sovražnik in ni predstavljal edine težave za uspešno izpolnjevanje apostolskega poslanstva tamkajšnje katoliške Cerkve. Njen notranji sovražnik je bila zastarelost njenih struktur in »zadušljiva« teološka miselnost, ki se je »napajala« iz srednjeveške tomistične teologije. Da bi bolje razumeli za kaj gre, je dobro poznati vsaj okvir zgodovinskih okoliščin, ki so do razvoja takšne teološke koncepcije pripeljale. Srednji vek velja za zlato obdobje, razcvet krščanske filozofije.
Ta epoha je zakladnico katoliške filozofske misli obogatila za mnogo uglednih filozofov. Za največjega med njimi velja prav sv. Tomaž Akvinski, ki naj bi uredil dotedanje filozofske koncepte in izročilo, ki se je v krščanstvu kopičilo vse od njegovih začetkov. Na podlagi njegovega teološko-filozofskega dela se je skozi pretekla stoletja zgodovine Cerkve razvila osrednja filozofska šola – tomizem. Ta je med drugim osnovan tudi na Aristotelovi filozofiji, pa tudi arabskih filozofskih konceptih in obravnava zelo širok spekter različnih filozofskih misli in pojmov kot so: resnica, lepota, dobro, zlo, duša, Bog in bit ITD. Mnogo stvari, ki so bile do srednjega veka že poznane postavlja v nek smiseln, logičen sistem. Zanj je značilen racionalističen pristop k veri, s čimer jo včasih kar malce banalizira na nekakšen »razumarsko« utemeljen religiozni sistem. Omenjeni svetnik namreč govori celo o »petih poteh po katerih lahko človek pride do spoznanja obstoja Boga« oziroma o »dokazih za obstoj Boga« s katerimi na racionalistični način utemeljuje obstoj Začetnika vsega. Tomizem se zdi ujet v rigidne, dušeče postavke in pravila, ki naj bi med drugim urejale življenje in delovanje vernikov, vendar pa se ob tem pojavlja vprašanje ali s takšnim konceptom ne banalizira bistva vere pri kateri v prvi vrsti ne gre za »razumeti«, marveč »verovati«. Tako bivanje in delovanje kristjana postaja nekakšen »pravilen« koncept po katerem naj se pobožni katolik ravna, da si bo »prislužil« Nebeško kraljestvo. Lahko bi ga razumeli kot princip »dresure« dobrih »pravovernikov« in še boljših klerikalnih »obrtnikov«. Skratka, gre za »zategnjen«, sholastičen, »avstroogrski«, način »urjenja« katoličanov »po meri«. Ob tem se zdi neizogibna predstava o slepo poslušnem verniku, ki vso svojo modrost kot kakšen »šolarček« črkuje iz katekizma, »profesor« pa ga gleda izza naočnikov in vestno popravlja vsako njegovo napakico.
Takšen koncept razmišljanja je bil morda uspešen v času, ko je papeževal Leon XIII., ki je tomizem zelo odločno podpiral. Tudi Karol Wojtyła velja za tomističnega filozofa, saj je izhajal iz filozofskih konceptov, ki so bili tedaj že zakoreninjeni v tedanjem cerkvenem okolju, a je vanj skupaj s svojim učencem Józefom Tischnerjem vnesel svežino. Ko govorimo o sodobnem tomizmu v XX. stoletju in njegovem razvoju v zadnjih desetletjih, ne moremo mimo teh dveh priznanih teoloških osebnosti. Poljska cerkev je bila vse do 70. let nekakšna »pravilno formirana« institucija, ki je »fevdalno« zaudarjala po svoji miselni in strukturni neprezračenosti, in ki je obstajala znotraj nje ter se kazala še zlasti kot velikanski prepad med visoko privzdignjenimi kleriki in verniki »nižje kaste«, s tem pa še najbolj spominjala na Dantejevo Božansko komedijo, kjer je Bog doma nekje tam daleč v sedmih nebesih na volnenih oblačkih in se za »plebejce« tam spodaj ne zmeni kaj dosti. Karol Wojtyła je že v času svojega delovanja na Poljskem, postopno rušil takšen koncept in precej zmanjšal prepad med duhovniki in laiki, kar je prišlo še toliko bolj do izraza v času njegovega pontifikata, ki ga je zaznamoval s svetovnimi dnevi mladih in številnimi drugimi podobnimi dogodki.
Kako zelo živa ostaja v spominu tista fotografija, ko je na svojem prvem obisku v Sloveniji objel enega izmed otrok in s tem pokazal svoj pristen, oseben odnos do vsakega, še tako nepomembnega človeka. »Loleku« tiara (papeška krona) ni kaj preveč »dišala« in si je namesto nje rajši nadel venec iz šmarnic, ki so mu ga spletli slovenski verniki. Izžareval je preprosto slovansko dušo, duha, ki je ustrezal potrebam tedanjega časa, in ki je od cerkvenih pastirjev pričakoval, da se približajo vsakemu verniku posebej. Poljski papež je napravil pomemben korak, katerega stopinja se poglablja vse do današnjih dni: teologija Janeza Pavla 2. ima velik poudarek na personalizmu. Če je on svojo duhovniško pot začel v Cerkvi, kjer je še vedno obstajal prevladujoči poudarek na verniku kot delu velikega katoliškega občestva, je on pokazal zelo velik interes za posameznika in dal s tem tudi poseben poudarek personalistični teologiji. Pri njem je zaznati prepričanje, da mora Cerkev odgovarjati na duhovne potrebe sodobnega človeka, ki ga razne tiare, vlečke, okičeni mašni plašči in »pomopozne«, s kadili »odišavljene« procesije ne nagovarjajo več. Zdi se, da gre za velik preskok v poudarku od zunanjega in vsesplošnega »pobožnjakarskega« pristopa k individualni veri vsakega posameznika.
Janez Pavel II. si je verjetno želel človeka, ki bo znal odrasti iz »otroškega vernika«, slepo poslušnega »cerkveni zakonodaji« in kleru, do osebe z odraslo krščansko vero, ki se bo sposobna samostojno odločati za dobro. Poljski papež naj bi želel znotraj »teološke kletke«, ki je posamezniku vsiljevala določene »pravilne vzorce« krščanskega ravnanja, obnašanja in razmišljanja, ponuditi pot do notranje svobode za Boga in vero. V času, ko je bilo človeštvo ukleščeno v razosebljene totalitarne politične režime in utesnjujoče cerkvene strukture, ki so še pred vojno širile parole v slogu »Katoličani vseh dežela, združite se!«, je osebi pokazal pot do notranje svobode. Na prvi pogled se lahko zdi, da se ni zgodilo nič spektakularnega, vendar pa je šlo v resnici za pravo evolucijo od vernika »avstralopitka« do duhovno razvitega »katolosapiensa«. Janez Pavel II. je svoje videnje sodobnega kristjana zastopal in udejanjal skozi vse svoje delovanje. Svoj pogled je izžareval in tiho, skorajda neopazno spreminjal svet brez nasilnih prevratov, revolucij, grmad in bajonetov. Prav tako ni blatil drugače mislečih ali rohnel na pompoznih partijskih mitingih kot kakšen Marxu do smrti predani vernik. Nekdanji papež ni mogel skriti svojega neizmernega veselja ob začetku 2. Vatikanskega koncila, ki ga je sam poimenoval »dejanje ljubezni«, obenem pa pristavil, »da nam je koncil zelo približal Cerkev«, kar je potrditev njegovega vsesplošnega prizadevanja, da bi status »sakralnega plemstva« prepustil preteklosti in duhovnike zbližal s svetopisemskim vzorom »dobrega pastirja« – Jezusom. Tudi papež Frančišek je poudaril takšno prepričanje z besedami: »To vas prosim: bodite pastirji z ‘vonjem po ovcah’.«
Časi se spreminjajo. Papeška tiara je bila že davno prodana v newyorški muzej. Tudi obdobje dolgih izumetničeno – okičenih vlečk, pompoznih procesij in baldahinov, je že davno minil. Čeprav je mnogo vernikov še pred nekaj desetletji precej naivno, pravzaprav kar že vraževerno dojemalo vse kar je bilo verskega, pa jim gre vendarle priznati precejšnjo mero določene, lahko bi se temu reklo, otroške duhovne senzibilnosti, ki so jo razni sodobni procesi v družbi, še zlasti naraščajoči materializem, že precej degradirali. Dandanes kraljevskim podobna znamenja duhovništva že bolj spominjajo na kostume s kakšnega pustnega karnevala. Ljudje se nanje ne ozirajo kaj preveč in vse bolj gledajo na to, ali ima krščanska vera kakšen konkreten pomen za njihovo življenje, ali pa je vse skupaj bolj kot ne lepa tradicija, ki si jo je enkrat na leto vredno ogledati, npr. za božič, ker ga zaznamujejo pravljične pisane lučke in romantični napevi. Ljudje potrebujejo »pastirje«, ki ne bodo ujeti v neke »reglce« in bonton lepega vedenja, ampak jim bodo znali prisluhniti, začutiti njihove težave in jim pomagati, obenem pa kdaj tudi iskreno priznati svoje napake, celo takšne malo večje, na primer tiste mariborskega porekla. Obenem nekdanji papež govori tudi o »udeleženosti posameznika v družbo«, saj šele na takšen način le-ta doživi svojo izpolnitev. Oseba je po njegovem mnenju uresničena šele v odnosu z drugimi osebami.
Józef Tischner predstavlja malce drugačno zgodbo od svojega velikega učitelja, po eni strani zato, ker izven meja svoje domovine uživa manj slovesa, po drugi pa zato ker je njegovo življenje zaznamoval bolj odprt, neposreden spopad s starimi teološkimi pogledi in strukturami. Tischner je bil razgledan človek, saj je znal nemško in prebiral originalne filozofske tekste tujih avtorjev. Wojtyła mu je po dolgotrajnih zapletih z lokalno politično oblastjo le omogočil študij v tujini – Belgiji, kjer se je spoznal z naprednimi teološkimi idejami in tako sprevidel »zapečkarski« značaj lokalne Cerkve iz katere je izhajal, zato se je takoj po vrnitvi v domovino lotil njene notranje prenove. V svojih polemikah je govoril o »Upadu tomističnega krščanstva«. Karol Wojtyła se Tischnerju sicer ni goreče pridružil, je pa zelo odprto in s preprostostjo, celo tiho neučakanostjo sprejemal delovanje svojega učenca, zato bi lahko na nek način celo trdili, da ga je skrivaj podpiral in mu stal ob strani pri njegovem delovanju. Poznejši poljski papež, se je vselej veselil dialoga in celo podpiral vzdušje, ki ga je omogočalo. V svoji rodni grudi sta Poljaka zasejala majhno gorčično seme, ki je do današnjih dni zrastlo v mogočno, košato drevo Božjega kraljestva. Prenova, ki jo je pričel preprosti deček iz majhnega podeželskega mesta Wadowice nekje tam na jugu Poljske je zajela ves svet in ga nepovratno spremenila.
Poljska cerkev je v zgodovini preživljala kar nekaj težkih časov, vendar pa je viharna obdobja prebrodila prenovljena in še močnejša. Velike krize, ki so se pojavljale, so ji dale novi elan. Že 2. svetovna vojna je prinesla pravi »duhovni cunami« in z njim obsežno razdejanje: številni duhovniki, še zlasti predavatelji teologije so končali kot interniranci v taboriščih ali na prisilnem delu v Nemčiji, fakultete so bile zaprte, predavanja pa potekala na skrivnem. Povojno obdobje se ni kaj dosti razlikovalo od prejšnjega in četudi je na kratki rok delovalo za spoznanje manj represivno je bilo precej daljše in zato terjalo gromozanski davek. Mnogo duhovnikov in teoloških predavateljev je doživelo preganjanje razsežnosti prve krščanske skupnosti med katerimi so se pojavili celo mučenci, kot na primer Popiełuszko. Notranji sovražnik tedanje poljske Cerkve je bila njena zakostenelost, njene neživljenjske hierarhične, fevdalnim podobne ostaline in njeni rigidni, razumarski koncepti delovanja in dojemanja krščanstva, ki so vero mnogokrat zbanalizirali na »matematični sistem pravilnega ravnanja«, izpolnjevanja nekih pravil in predpisov. Iz njene notranjosti je vela tomistična zatohlost kot iz stoletja starih grobnic, ki sta jih prezračila šele Józef Tischner in Karol Wojtyła. Govori se o »dveh svobodah«, ki sta jih omenjena moža znala odkriti znotraj navidezno povsem nemogoče in dušeče katoliške situacije. Ena se je manifestirala kot navzven polemizirajoča, diskutabilna in uporna, medtem ko je druga delovala na videz precej manj opazno, a je naposled povsem spremenila cerkveno stvarnost.
DOMEN MEZEG
