Slovenska tajna politična policija, ponarodelo Udba, je Franceta Bučarja tajno nadzorovala pod kodnim imenomTikveš. To skrivno poimenovanje je precej prozorno, saj v nekaterih krajih Slovenije tikva pomeni bučo, in je tako notranjo imensko povezavo med pravim priimkom in kodnim poimenovanjem dokaj zlahka razkriti. Drugače pa bi o udbovskem spremljanju Franceta Bučarja lahko napisal celo knjigo, saj je bil v zadnjih letih propadlega slovenskega komunističnega režima najbolj udbovsko nadzorovan posameznik. Kar nekaj te udbovske umazane rabote nad Francetom sem že opisal v knjigah Veliki in dolgi pohod Nove revije in Karla – Udba o Dragi in morda bom v prihodnosti tematiki Udbe vizavi Bučarja posvetil posebno knjigo.

Toda preden na kratko predstavim samo en delček tega obsežnega tajnega zalezovanja, bi rad opisal, kako sem Bučarja sam doživljal in kaj si nasploh mislim o njem. Pri tem mu ne mislim kaditi s slavospevi, ker sem ga doživljal kot človeka iz mesa in krvi, čeprav je na splošni ravni in zgodovinsko gledano gotovo eden največjih in najpomembnejših Slovencev.

*

Franceta sem osebno spoznal kmalu po aretaciji Ivana Borštnerja in Janeza Janše, ko se je zaradi tega ustanovil najprej Odbor za varstvo pravic Janeza Janše (3. junija 1988) in se tri dni zatem (po aretaciji Davida Tasiča) preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic, znan tudi kot Bavčarjev odbor. Pomemben član kolegija odbora Bojan Korsika se spominja, da je to preimenovanje predlagal prav dr. France Bučar, vendar Bučar kasneje tega ni potrdil oziroma je dejal, da se tega ne spominja. Že tu se kaže njegov resnicoljubni značaj, saj bi marsikdo na njegovem mestu enostavno potrdil Korsikovo izjavo in si jo kot medaljo pripel na prsi.

Seveda pa sem Bučarja poznal že poprej, ker so vsi pomembnejši novorevijaši, kamor je spadal tudi prof. Bučar, imel na oporečniški sceni veliko prepoznavnost in večinoma smo drugi gledali nanje s strahospoštovanjem. Potem ko sem se z njim osebno seznanil, sva se tikala, tako kot vsi člani kolegija odbora med seboj, no, prijatelja nisva postala, bil je namreč precej zaprt in resnoben človek in tudi med nama je zijala velika generacijska razlika.

*

Nato sva skupaj „strankovala“, najprej v SDZ in kasneje po delitvi na narodnjake in demokrate v Demokratski stranki. Ob tem bi poudaril, da ne SDZ-jevci, in še manj pozneje demokrati, na volitvah v parlament nismo dosegli pričakovanega uspeha, pričakovanega tudi s strani ljudi zunaj stranke. Poleg tega je Bučar kot nestrankarski kandidat doživel velik neuspeh na volitvah za predsednika države leta 2002 – dobil je borih 3,24 odstotka glasov – in zmagati ni mogel niti na lokalnih volitvah za ljubljanskega župana, kjer ga je leta 1994 s sedmimi tisoči glasov razlike premagal Dimitrij Rupel.

Ker lahko Franceta Bučarja v oporečniškem smislu primerjamo z Lechom Wallenso in Vaclavom Havlom, ki sta preko volitev postala predsednika svojih držav, se postavlja vprašanje, zakaj to Bučarju v Sloveniji ni uspelo. Prvič, v Sloveniji propadli komunistični režim ni bil tako osovražen kot na Poljskem in Češkoslovaškem in naši pomembni oporečniki nikoli niso mogli zmagati na predsedniških volitvah, premagati jim ni uspelo niti bivšega komunističnega liderja Milana Kučana. Poleg tega se France Bučar ni hotel podrejati modernim pravilom volilne tekme, kjer mora marsikdaj, če ne kar večinoma, kandidat za zmago početi mnogo neokusnosti in pavlihovstva ali razgrinjati svoje zasebno življenje. Vse to mu je bilo odvratno, če rečem z njegovimi besedami, toguncanje afen, in je poskušal naivno zmagati samo z močnimi vsebinskimi sporočili, toda v Sloveniji in sodobnem svetu to, žal, ni prava ali zadostna pot za volilno zmago.

Še dobro se spominjam, kako so ga v županski tekmi njegovi svetovalci odvlekli v neki disko klub in kako se iz fotografij vidi, kako je tam trpel, čeprav je formalno kazal vesel obraz. To je povzročilo, da se je po predsedniških volitvah 2002 pretežno umaknil v zasebnost, a so ga mediji zelo radi vabili na televizijo ali z njim delali intervjuje, poleg tega pa je izdal še nekaj zanimivih knjig o naši polpretekli zgodovini in hkrati analiz naše in evropsko-svetovne stvarnosti.

*

Moram reči, da se z mnogočem, kar je govoril in pisal po odhodu iz aktivne politike, ne strinjam. Pretirana je njegova kritika strankarstva, morda zato, ker je bil zaradi svojega trmastega značaja precej neuporaben za dnevno strankarsko politiko, kjer je potrebno mnogo popuščanja in dogovarjanja. Dalje se tudi ne strinjam z njegovim stališčem, da bi bilo potrebno točno vedeti, kakšno Slovenijo hočemo – no, okvirno gotovo, toda podrobni načrti za kuhinjo prihodnosti nisi mogoči, ker prihajajoče stvarnosti nihče ne more podrobno opredeliti in se zato nanjo natančno pripraviti. Zato je sam Bučar na vprašanje, postavljeno marca letos, kakšno Slovenijo potrebujemo, odgovoril: „Na to vprašanje vam jaz ne morem odgovoriti. Rad bi poznal tistega, ki bi odgovoril na to. Preprosto ne gre.“ S tem odgovorom je pravzaprav negiral to, kar je zadnja leta vseskozi poudarjal, namreč, kako nujno bi bilo izdelati natančno vizijo našega razvoja.

*

V posmrtnih komentarjih o njegovem življenju in delu je bila poudarjena njegova državniška vloga, toda on bo zame ostal, kar je razvidno tudi iz mojih knjig, bolj pomemben kot največji slovenski oporečnik (mislim predvsem na zadnje obdobje propadlega slovenskega komunističnega režima).

To lahko celo dokumentiram. Slovenski notranji minister Tomaž Ertl je na sestanku v Beogradu, dne 7. aprila 1988, dejal: „Mi smo dajali [slovenskemu političnemu vrhu], samo v preteklem letu [1987], o meščanski desnici 127 informacij, o Ruplu 34, o Hribar Spomenki 27, o Bučarju 47, Blažiču 20, Pučniku 4, Ošlaku 5, od teh novih družbenih gibanj – o Hrenu 17, Janši 10, Mastnaku 14, Tomcu 7, skupaj 113; o Rimokatoliški cerkvi 22, o Stresu, Konciliji, Strgarju, Grilu itd. itd.“

Iz tega je razvidno, da je bil Bučar za Udbo in Kučanov komunistični vrh najpomembnejši oporečnik, saj je prepričljivo vodil v številu informacij (47) na letni ravni, ki jih je Udba pošiljala temu vrhu. Dodal bi še to, da je v turbulentnih prvih petih mesecih leta 1988 (do afere JBTZ in ustanovitve Bavčarjevega odbora) Bučar gotovo obdržal in še učvrstil prvo mesto, saj je zaradi nastopa proti jugoslovanskemu režimu v Strasbourgu pridobil naslov „narodni izdajalec“, da njegovega pomembnega delovanja pri tezah za novo slovensko ustavo sploh ne omenjam.

*

Ni dolgo tega, ko sem Franceta Bučarja zadnjič, čez cesto, videl, kako mukoma hodi po mestu (živel je namreč blizu mene, v središču Ljubljane). Ob prejšnjih takih priložnostih jo je vedno živahno in urno mahal po ulicah. Zdaj pa se je premikal s težavo in po polževo. Zato nisem bil presenečen, ko sem izvedel, da je umrl. Vsi pač nekoč moramo oditi in France je dosegel častitljivo starost, polno in ustvarjalno življenje, s svojim pogumom, znanjem in odločnostjo je ključno prispeval k demokratizaciji in posledično osamosvojitvi Slovenije. Zato bo za vedno ostal prisoten v spominu te naše male, a ljube slovenske nacije, prebivajoče in prerivajoče se na majhni zaplati tega našega modrega planeta.

IGOR OMERZA