Redki so ljudje, ki jih doleti priložnost (milost?, odgovornost?), da ob pravem času in na pravem kraju lahko s svojo besedo ali dejanjem korenito določijo razvoj države ali naroda. Zgodovina prepozna kar nekaj takih posameznikov, ki se sicer niso načrtno pripravljali na tak odločilen moment svojega življenja, a so v dani situaciji, z naravnim instinktom, zdravo pametjo in pogumom, povlekli poteze, ki so odločilno zaznamovale razvoj dogodkov. Med take primere lahko prištevamo Georga Washingtona, ki je utemeljil republiko ZDA namesto, da bi ustanovil monarhijo in sebe postavil za kralja. Lahko prištevamo sem papeža Janeza Pavla II., ki je izzval komunizem z jasnimi besedami in se je odpovedal pragmatični podrejeni drži nemoči. Pa Margaret Thatcher, ki ni klonila pod pritiskom splošnih stavk in je prenovila angleško in evropsko gospodarstvo s svojim brezkompromisnim zavzemanjem za svobodni trg. Slovenci imamo lik generala Maistra, ki je v njemu danem trenutku postavil severno mejo ter škofa Slomška, ki je škofovsko oblast izkoristil tudi za nacionalne cilje ob prestavitvi škofijskega sedeža. Njihova dejanja imajo tako težo, da njihov lik zasluži spoštovanje, tudi če bi jim lahko našteli kopico madežev iz javnega ali zasebnega življenja.
Slovenci v tak krog »nesmrtnih« radi prištevamo tudi skupino ljudi, ki so snovali in izpeljali osamosvojitev. V ta majhen krog bi nekateri radi prišteli tudi pokojnega Franceta Bučarja. Načelo spoštovanja je za ta majhen krog zahtevano v dvojni meri: najprej zaradi splošnega načela, da smemo o mrtvih govoriti le dobro in drugič zaradi spoštljivosti do zgodovinskega »lika in dela«, ki temu krogu pripada. Kljub temu spoštovanju si bom dovolil nekaj misli.
Franceta Bučarja sem spoznal v obdobju po letu 1994, ko je zaključil neuspešno kampanjo za ljubljanskega župana.
Mimogrede: še danes sem prepričan, da so krščanski demokrati takrat naredili nepopravljivo škodo, ko so v krog kandidatov poslali v boj sicer osebnostno nadvse primernega Jožeta Kušarja, ki pa ga razen njih samih ni podprl nihče drug. Franceta Bučarja so podprli vsi ostali člani nekdanjega DEMOS-a v Ljubljani. V drugem krogu je nato tesno zmagal Dimitrij Rupel (z izrazito podporo Milana Kučana), saj je podpora Francetu Bučarju iz vrst krščanskih demokratov prišla zgolj na deklarativni ravni, volivci takratne SKD pa so ostali doma. Med strankami je takrat koalicija DEMOS zmagala in prišla celo do večine v mestnem svetu. Od takrat dalje pa je »desnica« v Ljubljani obsojena na poraze, ki mejijo že na ponižanje. Strateško, politično in pragmatično je bila torej takratna drža slovenskih krščanskih demokratov (pojasnilo: tudi avtor je bil takrat član te stranke in je opozarjal na neprimernost take drže) dolgoročno katastrofalna.
A naj se vrnem k Francetu Bučarju: v mojih spominih bo zapisan kot družaben mož, ki se je vedro vklopil v raznoliko družbo. Akademiki, duhovniki, kulturniki, politiki; vseeno mu je bilo, saj se je zdelo, da ga nič posebej ne obremenjuje kdo in kaj je bil za mizo. Od takih omizij se pač ni odneslo kaj več kot dobro razpoloženje; resno je bilo le tipično slovensko površno politiziranje. Toda poleg tega vtisa, sem spoznal tudi drugačno plat.
France Bučar je utelešal ideal slovenske države, kot so si ga zamislili tvorci slovenske tranzicije:pozabimo preteklost in glejmo naprej! Trivialna lahkotnost, skoraj nonšalanca, s katero je obravnaval svoje lastno življenje v mladosti (od škofijske klasične gimnazije, partizanstva, politkomisarstva in oficirstva, oznovstva, političnega udejstvovanja do profesure) nam načrtno prikazuje človeka, ki je bolj ali manj uživaško in skoraj po naključjih imel zgolj navidez pomembne vloge, za katere nas prepričuje, da so bile vse prej kot pomembne. V živem spominu mi ostaja prizor, ko zavzeti član Nove Slovenske zaveze, domobranec Pavle Kogej ,prijazno spodbuja Bučarja k izpovedi, kaj se je res dogajalo leta 1945. Ob polni meri vina in naklonjeni družbi, ki bi ne zamerila, tudi če bi izjavil, da je sam ukazal ali storil še tako velike grehe, se je Bučar le zdrznil, v hipu streznil ter ostro zavrnil: »Ne, nikoli. Takrat so bili drugi časi in ne dregajte vanje.«
S tem prizorom je v mojih očeh France Bučar za vedno izgubil verodostojnost in čast, ki gre državniku. Skozi ta prizor pa ga tudi ocenjujem, kakor bi ga morali vsi intelektualci, ki so mu v preteklih dnevih peli hvalospeve.
Dr. France Bučar je bil postavljen pred zgodovinsko priložnost in odgovornost, da kot nesporna avtoriteta pri pisanju slovenske ustave določi smer in omogoči pot za prenovo in spravo naroda. Na osnovi lastne izkušnje aktivnega udeleženca revolucije, najmanj opazovalca glavnih akterjev povojne morije ter člana upravnega aparata, ki je izpeljal uvedbo socialistične države ter kasneje oporečnika in preganjanca tega istega sistema, bi bil prvi, ki bi lahko izpeljal pravno vrednotenje slovenske preteklosti ter določil pravne kriterije za obračun s socializmom. Žal se je temu ne le odpovedal, ampak je tako delovanje zavrnil in aktivno preprečil, da bi Slovenija ob ali po osamosvojitvi izpeljala tudi resničen konec socialistične revolucije.
