Avtor: Jože Dežman - 6. oktobra 2019

Tit in Franta – tovariša v zločinu

Tit Turnšek, sedanji predsednik komunističnih veteranov, je v Sobotni prilogi Dela 13. julija 2019 zapisal:

»Vrnjeni pripadniki SS pomožnih policijskih enot, tako imenovani domobranci, so bili postavljeni pred hitra vojaška sodišča ali vojaške komisije. Vsi so bili zaslišani. Mladoletniki so bili poslani domov. Nekateri, ki niso bili v vojaških enotah, so bili obsojeni na prisilno delo in jih je kasneje doletela amnestija. Tisti, ki so nosili orožje in so sodelovali v bojih, pa na smrtno kazen, v skladu s takrat še veljavnim kazenskim zakonikom Kraljevine Jugoslavije. Dovolite mi, da citiram kazenski zakonik iz leta 1929, 105. člen: Državljan Kraljevine Jugoslavije, ki sprejme med vojno zoper kraljevino ali njene zaveznike službo v sovražni vojski ali ostane v njej še nadalje, dasi k temu ni bil prisiljen, se kaznuje z robijo do 15 let. Če se tak državljan udeleži tudi same vojne kot borec, se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo.

Na te dogodke lahko gledava kot na ‘povojne poboje’ ali pa kot na kaznovanje izdajalcev.«

Aleš Nose v svoji knjigi o II. domobranskem udarnem bataljonu navaja, da so po vojni umorili 59 od 119 popisanih domobrancev letnika 1927. Ker so bili pomladi 1945 večinoma še mladoletni, lahko vprašamo Tita Turnška, kako so sodili tem mladoletnikom, če pa naj bi jih po njegovem izpustili iz taborišč. Kako razumeti umor skupine iz koncentracijskih taborišč že izpuščenih mladoletnih domobrancev na Krivih dolih pri Rakeku?

Sodišča v Kraljevini Jugoslaviji so v Sloveniji na smrt obsodila morda nekaj deset oseb, zato je toliko bolj lažniva in ideološko pokvarjena navedena izjava Tita Turnška o komunistični uporabi zakonov Kraljevine Jugoslavije v letu 1945, ko so komunistične oblasti po koncu vojne umorile več kot 15.000 prebivalcev Slovenije.

Franta: En odstotek »osvobojenih«, 99 odstotkov umorjenih
Povojni sodni standard nam pomaga odkriti kar Franc Sever – Franta v svojih spominih. Pravi, da so ga konec maja 1945 »poklicali v obveščevalni oddelek armade. Dobil sem nalogo, da grem v Celje, v štab enote KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije), kjer je bil nameščen eden od polkov. Tam naj bi bili ujeti domobranci z Dolenjske, ki so jih Angleži vrnili nazaj v Jugoslavijo. Izmed njih naj bi izločil tiste, ki so bili nedolžni oziroma prisiljeni v sodelovanje z okupatorjem, in mladoletne.«

Na Teharjah je »dobil v roke precej debelo mapo z listinami, kjer so bili vpisani vsi, ki so bili v tem taborišču. Seznam je vseboval ime in priimek ubežnika, mesto in dan rojstva, navedena je bila domobranska enota, v kateri je služil in koliko časa, v katerih spopadih s partizani je sodeloval, zakaj se je pridružil tej izdajalski vojni formaciji itd. Več kot tri ure smo z dvema tovarišema pretresali in izločali najprej tiste, ki sem jih poznal, in potem razpravljali o njihovih krivicah in obnašanju njihovih družin. Šlo je za posameznike iz grosupeljskega in stiškega okrožja in za tiste ujetnike, za katere sem lahko argumentirano jamčil, da niso bili izdajalci in da so bili prisiljeni v kolaboracijo ali so bili mladoletni. Na koncu pretresanja smo se strinjali, da je štirinajst ujetnikov zaprtih po krivici in da niso zakrivili zločinov, nekateri pa so bili tudi mladoletni. Izpustili so vseh štirinajst.«

Franta soodgovoren za najhujši vojni zločin vseh časov na slovenskih tleh
»Še to moram povedati, da so sezname podpisali trije preiskovalci, kar pomeni, da so bili ljudje zaslišani in da so na ta seznam prišli samo tisti, ki so zakrivili tak ali drugačen prekršek, verjetno pa tudi tisti, ki so bili osumljeni aktivne udeležbe pri kolaboraciji zaradi bližnjih sorodnikov, ki so se med vojno bojevali proti partizanom.«

Torej je bil za smrtno kazen dovolj »prekršek« in krivda »zaradi sorodnikov«. Res odličen sodni standard! In vsa »obravnava« več tisoč oseb je trajala tri ure?

Sever je s sokrvniki dal osvoboditi 14 zapornikov iz okrožij Stična in Grosuplje. Če pogledamo sezname s farnih spominskih plošč, je bilo v župnijah na območju partizanskih okrožij Grosuplje in Stična po vojni umorjenih skoraj 1.600 oseb (samo v Severjevi rodni fari Št. Jurij pri Grosupljem več kot 40). Franc Sever – Franta je s kolegi tako »osvobodil« manj kot en odstotek tega števila. Torej so »osvobodili« en odstotek in dali umoriti 99 odstotkov? Njim bi lahko za ta zločin sodili po zakoniku Kraljevine Jugoslavije.

Častni meščan Mestne občine Ljubljana je tako človek, ki je soodgovoren za najhujši vojni zločin vseh časov na slovenskih tleh.

Potemtakem bi lahko po tem diagnostičnem ključu pričakovali, da bo Tit Turnšek, ki zagovarja najhujši vojni zločin vseh časov na slovenskih tleh, prav kmalu častni občan Mestne občine Ljubljana, če se bo v mestu heroju še naprej herojsko vladalo po Jankovićevo.