Katoličani želimo biti upoštevani, hočemo toleranco. Ne zato, ker smo tudi mi davkoplačevalci in je država še kako tudi naša, ampak kot ljudje. Enakopravni in svobodni, brez nestrpnosti, groženj in stalnih žalitev. Kar zahtevajo naši sovražniki zase, nam ne morejo in ne smejo odrekati.

Kar ni uspelo protiverski in proticerkveni politiki, je uspelo bolezni. Veliki teden in vstajenje smo doživljali zgolj iz vere, ne pa navzočnosti pri obredih. V pomoč sta nam bila radio in televizija.

Obstaja resna nevarnost, da se ponovi povojna tragedija

Pandemija je v povezavi z zamenjavo vlade razkrila tudi kronično bolezen naše družbe. Prvo bomo gotovo premagali, za drugo obstaja resna nevarnost, da se ponovi povojna tragedija. Tako storilci, še bolj pa ideološki dediči je niso nikoli v resnici obsodili in obžalovali, ker krivcev zanjo ne priznavajo, ampak hočejo to naprtiti žrtvam. Na dan je, zaradi nepriznavanja dejstev in krivde, privrelo toliko strasti, toliko nestrpnosti, toliko sovraštva, laži in predvsem polresnic, da se lahko tresemo pred jutrišnjim dnem. In to pred tistimi, ki v imenu boja proti njim hočejo uveljavljati svojo voljo in poglede kot edino zveličavne.

Izbruh bolezni je obračunavanje samo prenesel na njen konec. Hudo bo!

Sprašujemo se, kaj so mislili, ko so svojo vlado rušili

Zmotno je mnenje, da sta vsega kriva levičarstvo in desničarstvo. Ne gre zaboj ideologij, ampak boj za oblast, kjer se politika, ki jo je po lastni krivdi izgubila, s tem ne more sprijazniti. Sprašujemo se: kaj so mislili, ko so svojo vlado rušili? Pri vsakem delu, tudi v politiki, je treba misliti na njegov rezultat. V svoji nemoči, zaradi lastnih napak, so pripravljeni celo odgovornost za krutost bolezni pripisati novi oblasti.

Namesto da kot opozicija opozarjajo na napake, trosijo ideološke očitke in podtikajo nizkotne namene. Ne zavedajo se, da s tem razgaljajo predvsem sebe.

Katoličani želimo biti upoštevani, hočemo toleranco, ker smo ljudje

Slovenci se nismo osamosvojili zgolj zato, da bi živeli v lastni državi, ampak tudi zaradi želje živeti s pravico do lastnega mnenja in prepričanja. Živeti lastno življenje brez strahu pred jutrišnjim dnevom, v različnosti, kot drugod po svetu. Prešernova Zdravljica je razglašena za evropsko vrednoto, doma pa nam bi nekateri radi onemogočili prosto izbirati »vero in postave«. Ne z argumenti, ampak (zaenkrat?) z ideološkim nasiljem, ki sloni na naših diskvalifikacijah. Znova naj bi bili drugorazredni.

Katoličani dojemamo ločitev Cerkve od države, ne pa izločitev, kot velik dosežek demokracije. Želimo biti upoštevani, hočemo toleranco. Ne zato, ker smo tudi mi davkoplačevalci in je država še kako tudi naša, ampak kot ljudje. Enakopravni in svobodni, brez nestrpnosti, groženj in stalnih žalitev.

Kar zahtevajo naši sovražniki zase, nam ne morejo in ne smejo odrekati.

Kristus se je žrtvoval, da nas je odrešil. Kdaj bodo naše žrtve tudi nam prinesle državljansko odrešenje, pa je odvisno predvsem in samo od nas! Nimamo samo državljanskih pravic, imamo tudi državljanske dolžnosti! Zaradi svetosti življenja in zemeljskega smisla vstajenja.