Josip Broz Tito je umrl (4. maja 1980) sam brez prijateljev, potem ko je odžagal vse svoje mogoče sovražnike. In te je videl povsod. Kljub temu je uspel za seboj pustiti kult osebnosti, ki ga nekateri častijo še po vseh teh letih.

Prebiram poročilo o predavanju zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki ga je imel 15. junija 2011 pod naslovom „Temelji samostojne Slovenije v obdobju delovanja Tita in njegovih sodelavcev“. Ne morem se znebiti vtisa, da gre pri Pirjevcu za namensko poliranje zgodovine, za hoteno zavajanje in neupoštevanje osnovnih civilizacijskih norm pri objektivnemu presojanju zgodovinske vloge nekega samodržca.

Pirjevec pravi, da smo Titu za samostojnost in neodvisnost lahko hvaležni. Pa bi mu morali biti res? Je zbir njegovih dejanj in odločitev tak, da je njegova vloga pozitivna? Je sploh mogoča taka vloga nekoga, ki se z ovajanjem sotovarišev povzpne na vrh jugoslovanske partije in potem na krvi in kosteh pobitih nasprotnikov ustvari socialistični geto in vlada z represijo in močno tajno policijo? Zelo dvomim?

Tito samodržec, klavec in tajkun

Danes smo tako občutljivi na državljanske pravice. Če nekdo brcne psa na cesti, kličemo policijo in zagovornike živali, če pa je dal nekdo brez sodnih procesov pobiti toliko nasprotnikov, je še vedno heroj? Kako je to mogoče? Smo Slovenci res totalitarno poškodovani?

Kako to, da smo tako občutljivi na veliko finančno razslojevanje, ko pa smo imeli ljubljenega vodjo, ki je imel v posesti več kot odstotek celotnega jugoslovanskega ozemlja? Smo pozabili, kako se je z Galebom prevažal po svetu in užival na Brionih? Je to vzor levičarske enakosti?

Pirjevčeva teza, da brez upora 1941 ne bi bilo osamosvojitve leta 1991, je smešna. Če bi bila želja komunistov osamosvojitev, bi jo lahko izvedli leta 1945. Pa je niso. Še več, razpustili so celo ti. „narodno vlado“, ki so jo sami ustanovili v Ajdovščini. Zakaj se je to zgodilo in kakšna je bila pri tem Titova vloga, na to vprašanje naj odgovori Jože Pirjevec. In patetično vpraševanje, ali bi slovenski narod sploh preživel burno 20. stoletje brez komunistov in Tita?

Spraševanje v smislu kaj bi bilo, če bi bilo, še nikoli ni bilo konstruktivno, posebno ne za zgodovinarja. Zato mu lahko odgovorimo v njegovem duhu, da bi preživel. In to s precej manj žrtvami!

Žrtve morajo biti

Nedvomno pa lahko Pirjevcu pritrdimo, pri tezi, da so bili komunisti fanatični in nevarni. Celo tako, da so upor zunaj fronte, ki so jo sami obvladovali, enostavno prepovedali. Tudi Pirjevčeva misel, da  brez komunistov odpora sploh ne bi bilo, ni resna. Ob tem se je treba spomniti samo na Tigrovce, ki so se fašizmu upirali že davno pred komunisti in so 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici dejansko začeli z oboroženim uporom. Odpremo  lahko tudi knjigo Bermanov dosje Aleksandra Bajta, kjer je več kot dovolj podatkov o drugih skupinah, ki so se okupatorju upirale zunaj OF. Zanimivo, da jih večinoma niso uničili okupatorji, ampak partizani… In kdo je bil njihov vodja? Tito, ki mu moramo biti hvaležni?

Pirjevec postavlja tudi tezo, da bi Slovenci na morje gledali iz Nanosa, če ne bi bilo partizanov. To je spet eno od miselnih preigravanj, ki ne drži vode. Lahko ga tudi preoblikujemo.

Slovenci bi brez Tita, lahko na morje gledali iz svojega balkona v Trstu, odkoder so se partizani morali umakniti. Če bi Trst osvobodila vojska, ki ne bi bila komunistična in potem tam ne bi izvajala čistk, bi tega pristaniškega mesta morda ne izgubili.

Spomenik ali opomnik?

S pojmoma farška zatohlost in zaplankani klerikalizem, o katerih nadalje govori Jože Pirjevec, je Tito res dobro opravil. O tem priča več kot 600 prikritih grobišč po vsej Sloveniji. O tem pričajo številni posamezniki in družine, ki so ostale brez družinskih članov in imetja, na robu preživetja in pravic. Njihove zgodbe spoznavamo v zadnjih letih.

O tem posredno govori tudi Pirjevec, ko omenja temne plati Tita in njegove diktature. Jože Pirjevec se tukaj podaja na spolzek teren. Zanj je Tito heroj, vodja neuvrščenih, ki ga je poslušal ves svet, je pa tudi obsojanja vreden klavec, ki si je izmislil koncentracijsko taborišče na Golem otoku. Ali je mogoče deliti osebnost, da je nekdo do neke meje dober, od nje naprej pa slab? Bi lahko Tita primerjali z volkodlakom, ki se spremeni v zver, ko ga obsije luna, sicer pa je bil dober, heroj in človekoljub?

Osebe je vedno treba presojati celostno. Priljubljeni in uspešni človekoljub, ki v navalu besa ubije ženo, je kljub dobrim lastnostim še vedno zločinec. Zločincem pa se ne postavlja spomenikov, ampak se obžaluje njihova zavržena dejanja. Tega pa Pirjevec več ne zmore.

Jože Pirjevec bi rad ločil Titovo dobro od slabega. Za dobro bi mu postavil spomenik, slabo pa bi opravičil z argumentom, da so bili na svetu še hujši od njega. Kam nas vodi tako sprenevedanje?

Josip Broz Tito je umrl sam brez prijateljev, ugotavlja Pirjevec ob koncu, potem ko je odžagal vse svoje mogoče sovražnike. In te je videl povsod. Kljub temu je uspel za seboj pustiti kult osebnosti, ki ga nekateri častijo še po vseh teh letih. Eden od Titovih zvestih apologetov je tudi zgodovinar Jože Pirjevec. Kljub vsemu, kar je zapisal v knjigi Tito in tovariši,  ostaja na njegovi liniji. Njegovi motivi pa ostajajo (povprečnemu bralcu) neznani.