Prvo Jezusovo prikazanje na velikonočni večer je, psihološko gledano, potekalo po izjemno natančnem scenariju, po zakonitosti, ki jo mora upoštevati vsakdo, ki se v tem ali onem poklicu ukvarja z ljudmi, še posebej pa to velja za oznanjevalce evangelija. Tega procesa, ki smo ga na kratko opisali, apostol Tomaž tisti večer ni doživel, ker ga ni bilo zraven, pač pa so mu o doživetju srečanja z Jezusom pripovedovali drugi učenci, pravi evangelist Janez. Seveda brez uspeha, Tomaža niso prepričali.
Ko govorimo o Tomažu, se vedno znova pokaže, da ga ne razumemo
Opisujemo ga kot nekakšnega obupanca, ki se je po Jezusovem porazu na križu ločil od skupnosti in šel po svoje. Iz tega potegnemo nauk, da je za vernika skupnost nepogrešljiva, da vere zunaj občestva ni mogoče živeti. Nauk podkrepimo še z moralno noto, ki označi vsako oddaljevanje od skupnosti za moralno slabo dejanje. S tem ustvarjamo neupravičen pritisk na tiste, ki so nekoliko bolj samosvoji in avtonomni, zato se pravilom, ki jih postavljajo verske avtoritete in skupnosti, težko podrejajo. Vlogo skupnosti radi poenostavljamo. Ne upoštevamo, da vsaka skupnost kristjanov še ni občestvo verujočih v Kristusa: lahko ima namreč elemente sekte in čustvenih manipulacij.
Še pogosteje pa Tomaža označimo za dvomljivca, zaradi česar neupravičeno sklepamo:
Če je dvomil sv. Tomaž, ki je bil dolgo z Jezusom, če je dvomil on, ki je bil svetnik, se lahko z njim poistovetim in si vsaj nekaj verskega dvoma dovolim tudi sam.
Tomaž sploh ni imel verskih dvomov, kot navadno mislimo, pri njem je šlo za psihološko umanjkanje izkustva, kakršnega so imeli drugi učenci
Tomažev dvom ni izhajal iz tega, da se je oddaljil od skupnosti apostolov, o čemer tako pogosto moraliziramo. Tomaž ni bil notorični dvomljivec, ki bi za vse zahteval materialne dokaze, pač pa je dvomil povsem tako kot vsi drugi apostoli, vključno s tistima dvema, ki sta Jezusa srečala na poti v Emavs. Ni torej dvomil ne bolj ne manj kot kdor koli od učencev in žensk. Tomaž do osmega dne po vstajenju namreč ni doživel procesa prvega Jezusovega srečanja z apostoli po vstajenju. Pri njem je šlo za psihološko umanjkanje izkustva, kakršnega so imeli drugi učenci. Če bi Tomaž že na velikonočni večer slišal pozdrav – Mir vam bodi –, če bi doživel tudi vse drugo, kar je sledilo, bi se obnašal povsem tako kot drugi učenci. A očitno je Božja Previdnost namesto enega skupnega srečanja Jezusa z apostoli zasnovala dve in s tem omogočila več izvirnih duhovnih sporočil.
Osmi dan po vstajenju je Tomaž tudi na sebi občutil ves proces, kako se Vstali Jezus korak za korakom približuje začudenim učencem. Ta proces je bil drugim učencem znan že od prejšnje nedelje.
Tomaž je takoj uvidel, da Jezus v njegovi duši natančno zaznava strah in dvom, kot je to zaznal osem dni prej pri drugih učencih.
Zato so sledili isti koraki kot en teden prej. In kot so se preteklo nedeljo učenci okoli mize veselili z Jezusom, se je spoznanja, da vidi pravega Jezusa, osem dni pozneje razveselil tudi sv. Tomaž ...
Prispevek Kdor hoče oznanjati resnico vere, mora prej zaznati dušo tistega, ki mu oznanja je objavil Časnik.