Tamara Griesser: "Preseneča  me izjava, ki jo je Oto Luthar dal v Večeru: »... se namenoma izogibam izrazom 'revizija' in 'revizionizem'. Še vedno namreč mislim, da bi namesto o tem morali govoriti o dehistorizaciji preteklosti.«

Slovenija praznuje tridesetletnico osamosvojitve in prav to je trenutek, ko bi se morali še bolj zavedati svoje zgodovine. Sicer je precej razširjeno prepričanje, da je treba preteklost zaradi ljubega miru poriniti v ozadje (»Pustimo zgodovino pri miru,« kot je mnogokrat rečeno). Za to se zavzemajo predvsem tisti, ki se bojijo tega, kar bi objektivna raziskava preteklosti lahko razkrila.

Nobenemu narodu ne koristi enostransko in prikrojeno zgodovinopisje

Tistim, ki se pod vplivom politikov in medijev zavzemajo za novo varianto zgodovinopisja, namreč za nekakšen notranji mir in domnevno spravo s tem, da bi se odpovedali dosledni in neprizanesljivi obdelavi preteklosti, se je treba odločno upreti, zgodovino moramo ohraniti živo in zavedati se moramo skupnih korenin. Nobenemu narodu ne koristi, če hoče pozabiti, prikriti ali potvoriti svojo preteklost. Narod, ki želi nastopati svobodno, samozavestno in imeti enakopravno vlogo v sklopu evropskih držav, se mora najprej zavedati svoje preteklosti, svetle in temne. Preden se odloči, kam gre, mora vedeti, od kod prihaja.

Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, nima bodočnosti.

Samo resnicoljubnost in poštenje glede tega, kar je bilo, nam omogoča, da zvemo, kdo smo, in da iz tega potegnemo prave ugotovitve v duhu evropske civilizacije. V tem smislu lahko govorimo o poslanstvu zgodovinopisja. Iskanje zgodovinske resnice je in mora ostati primarna maksima zgodovinopisja (več)