Komunisti so do poletja 1942 pobili okoli 1000 Slovencev, preden se je organizirala prva protirevolucionarna vaška straža. 

Petnajstega aprila 1944 ponoči so partizani graščino v Volčjem potoku požgali. Akcijo je vodil Š.K. iz Mengša, ki je bil po spominu Pepce Kavčič zelo surov. Prosila ga je namreč, da bi ji pred požigom dovolil iz gradu, kjer je stanovala, vzeti nekaj pohištva, a jo je samo grdo nadrl in ji rekel, da jo bo, če ne bo tiho, vrgel v ogenj. V sobe graščine so nanosili slamo ter grad z izredno opremljenimi sobami v stilu največjih barbarov hladnokrvno zažgali.

En del bistriških meščanov je bil pobit v gozdu Velenik. Marija Rajh, ki je imela v gozdu Velenik svojo parcelo, je krike pobijanja slučajno slišala. Ujetnikov namreč niso streljali, ampak so jih pobijali s krampi in lopatami.

Komaj tri mesece po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo so slovenski komunisti formalno razglasili, da je oborožen odpor proti okupatorju partijski monopol. S tem členom so s poudarkom razglasili, da smatrajo za izdajalca vsakogar, ki bi skušal organizirati odporniško gibanje po navodilih begunske vlade v Londonu.

Za Cankarjevim domom – še vedno – stoji kričavi spomenik Borisa Kidriča. Kidrič kriči in nadira Ljubljančane. Vedno znova lahko ugotavljamo, da je nekaj samomorilskega v teh Slovencih.

Slovenci na Dolenjskem in Notranjskem, ki jih je prizadela brezobzirna komunistična revolucija, so bili do julija 1942 potisnjeni v brezizhodnost. Italijani so jim začeli dajati orožje, komunisti (Kidrič) pa so s tem dobili tako nujne »narodne izdajalce«.

Komunistična revolucija se je v Sloveniji začela v vsej čisti obliki (strogo po boljševističnih vzorih in literaturi) poleti 1941. Ta revolucija je do poletja 1942 prignala velik del Slovenije na pot kalvarije samoobrambe, »kolaboracije« (če kdo hoče) in protirevolucionarne državljanske vojne.

Mislim, da ima KPS celo srečo, da je od okupacije Jugoslavije pa do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo minilo samo deset tednov, ker bi se drugače odkrilo kaj več o tem, kdo je kolaboriral v tem času. Mirko Bagar je bil 1. In 2. junija 1941 v Ljubljani na konferenci KPS v Ivančičevi vili, kjer je Edvard Kardelj omenil možnost oboroženega odpora, šele če bi prišlo do napada Nemčije na Rusijo. V tem času se je eden vodilnih komunistov Urban Dermastija prijateljsko sestajal v Domžalah s tamkajšnjim grupenführerjem in to z vednostjo, da pripadata, eden nacistični partiji, drugi pa komunistični partiji.

Rozina Nemec je v Ferdrengu kot druge taboriščnice morala v največji vročini s kupa na kup nositi kamenje, valiti skale v breg, potem pa spet navzdol itd. »V taborišču se je dogajalo marsikaj. Nekega dne je paznik zahteval od mlade, komaj dvajsetletne mamice iz okolice Maribora, da naj gre z njim. Po več urah se je vrnila vsa krvava, modrice je imela domala po vsem telesu.  Ihteč je povedala, da jo je paznik pretepal, na koncu pa še brutalno posilil.«

Olga Simenčič se je prav takrat nameravala poročiti. Ko so jo odpeljali v zapor in jo obtožili, da je ruska vohunka, potem pa jo z drugimi slovenskimi ženami v živinskem vagonu odpeljali na Kočevsko, je moral njen zaročenec obljubiti, da z »vohunko« ne bo nikoli več navezal stikov. »Naša vsakdanja hrana je bila: zjutraj kava oziroma kalna voda brez sladkorja in kos trdega kruha, opoldne krompirjeva juha. Izredno smo bile vesele, če je v njej plaval košček krompirja. Takšno hrano smo uživale tri mesece, pri tem pa smo morale trdo delati. Spominjam se, da smo nekega dne v koloni šle skozi sadovnjak, v katerem so dozorela jabolka. Neka ženska je stegnila roko, da bi utrgala sadež, takrat pa je paznik že sprožil rafal iz avtomata. Delale smo od ranega jutra do poznega večera. Brala sem v časopisih, gledala sem po televiziji. Napisano in rečeno je bilo, da so tista podzemna zaklonišča v Kočevski Reki gradili prostovoljci.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Komunistični zločini na Slovenskem, 2. del, Ivo Žajdela

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1004