Iz Predihovih spominov je razvidno, kako so komunisti tiste, ki so prišli v partizane, najprej indoktrinirali, potem so jih uporabili v svoje namene, predvsem v zločinih. Takšen zločin (ali zločini) je veljal kot pogoj za zanesljivost in zaupanje in nekateri, ki si rok niso bili pripravljeni omadeževati z nedolžno krvjo, so zato pobegnili od partizanov.

Prespali smo v Celju. Noči v teh provizornih taboriščih so bile grozljive. Partizani so ujetnike, ki so bili ob robu taborišča, silili teči, a potem so jih streljali z vzkliki, da so poskušali pobegniti.

Komunistična partizanska vojska je z zaporniki, vojaki in civilisti ravnala nečloveško, proti vsem mednarodno priznanim humanitarnim in humanističnim načelom. Mama je v bližnjem sadovnjaku videla drevesa z olupljeno skorjo, ki so jo sestradani taboriščniki jedli kot hrano.

Komunistična partija Slovenije je skrbno gledala, da so partizani osebno sodelovali pri vseh zločinih. Razlog? Kot sokrivci ne bodo dezertirali.

Alojzij: »Od 14. junija do 17. avgusta 1945 sem bil zapornik v koncentracijskem taborišču v Šentvidu nad Ljubljano. Nikoli ne bom pozabil tistih pozivov v smrt, ki so jih izvajali sobratje, naši Slovenci. Končno sem prišel domov. Dom so partizani izropali. Odnesli so vse, kar so mogli: živino, posodo, ure, posteljnino, razne stvari, orodje… Takšna je bila naša osvoboditev 1945!«

Pavel: »V zaporu so nas mučili z lakoto. Če so bili kdaj trije makaroni v juhi, je bil dogodek »bogatega« obroka. Od lakote se mi je vrtelo v glavi. Mnogi, pravzaprav polovica zapornikov, so od lakote padali v nezavest.

Vencelj: Odšli so po dva fanta v Šentvid, ju naložili v avto in peljali skozi Sv. Duh za Dorfarje in tam pred Crngrobom pobili, kot se pobije gada. Samo po glavah so ju tolkli in jima lobanje tako raztolkli, da sta imela, kot se pravi po škofjeloško, glavi speštani kot flancat.

Anton: V kaznilnici Maribor, ki je veljala za eno najstrožjih v Sloveniji, so bili po vojni še nekaj časa stari pazniki. Ko sem prišel kot paznik v ta zapor, je bilo gorje. Umazanija, podgane, stenice, da so bile stene žive od mrčesa. Nismo smeli pogasiti luči, ker so prišle podgane in so nas grizle. Ker nismo mogli več prenašati te grozote, smo vse postelje zažgali, počistili in uredili, da je bilo bivanje končno znosno.

Znanci so mi pripovedovali, da so na Škofjeloškem gradu zapornikom zabijali žeblje v kolena. Neki mlad duhovnik je bil zaprt na gradu. Za noge so ga obesili, razrezali trebuh in še živemu zavili čreva okoli vratu. S tem se je hvalil paznik na gradu, ki jih je po ukazu pred likvidacijo vozil v gmajno.

Vratar v tovarni, ki je bil domačin iz Crngroba, je povedal: »Po tistem poboju v Crngrobu z zmetanimi mrliči v okoliška brezna smo v naših kapnicah imeli krvavo vodo, da je še živina ni hotela piti. Celo po nekaj letih, ko sem zajemal vodo iz kapnice, da bi napojil živino, sem iz nje potegnil šop ženskih las, spletenih v pletenico, ki so jo podzemne vode prinesle v kapnico.«

Moj nekdanji sodelavec in domačin mi je povedal, da so takrat, ko so bili na Škofjeloškem gradu zaporniki, tisti, ki so imeli oblast nad njimi, v Škofji Loki organizirali takratne mladince, da so šli na grad pretepat ujetnike. Povedal je: »Tistega, ki je bil dodeljen meni, sem tako pretepel, da so ga morali drugi zaporniki nesti v celico, ker sem ga tepel, dokler ni omedlel. Zmeraj smo po takšnih dejanjih bili pogoščeni in smo dobivali ocene za opravljeno delo. Vedno sem dobil dobro oceno.«

Ocenjujemo, da so partizani na Gorenjskem med drugo svetovno vojno in po njej pobili več kot 1500 Slovencev. Krepko več, kot so jih pobili okupatorji.

Moške so zaprli v mežnarijo nad hlevom, kjer je bila slama. Ko so tako knojevci hodili ponje v ta prostor nad hlevom, vsakič po  trojico, so v nekem trenutku preostali ujetniki planili na enega izmed njih. Ostali so začeli skozi vrata besno streljati. Streljanje po ujetnikih je bilo tako močno, da se je vžgala slama. Nekaj jih je zgoraj s slamo zgorelo. Požgana mežnarija še danes pričuje o takratnem dogodku.

Partizan Tone: Spomnim se domobrancev v Bukovici, ki so jih ubili partizani, čeprav smo bili prijatelji. Žal pa smo se v političnih opredelitvah razlikovali prav v tem hudem času.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Dediščina Molka, avtorica Milanka Dragar.