Z drznim umorom Marka Natlačena, prvega od predstavnikov tradicionalnega tabora, 13. oktobra 1942, je morilski cikel VOS-a v Ljubljani dosegel svoj vrhunec. Natlačenov 12 letni sin Anton je v spominih napisal, da je tistega dne nekaj pred deveto zjutraj pred njihovo hišo, ki ni bila zastražena, pozdravil duhovnika. Bil je vosovski »likvidator« Franc Stadler – Pepe. Morilec, preoblečen v duhovnika, se je izdajal za kaplana iz Trebnjega, ki ima pomembno pismo za Natlačena, zato ga je njegova žena pospremila do salona, kamor je po jutranjem britju prišel tudi nekdanji ban. Starejši sin, dvajsetletni Marko, ki je bil takrat v hiši, se je spomnil dveh strelov.  Nekdanji ban je zaradi strela v oko umrl takoj.

Ko je partizanski teror dosegal negativne učinke, sprožal množični upor in ogrožal partizansko gibanje, je Kardelj pritiskal na zavoro in priznaval njegovo škodljivost, kot na primer v pismu Kidričevi: »Okoli Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije.« Vendar je bil prav on tisti vodilni predstavnik revolucionarne strani, ki je v posameznih obdobjih zahteval teror oz. večjo radikalizacijo, ki se je potem tudi zgodila. 

Sredi junija 1942 je Kardelj voditeljici VOS-a glede večje vloge žensk zapisal: »Naj nauče ženske streljati, zastrupljati in vse mogoče. /…/ Po mojem se sedaj začenja tista vrsta vojne, ki je že napol državljanska in v kateri ujetniki ne obstajajo niti kot pojem niti kot dejstvo, t.j. ko se kolje vse, kar pride pod nož.«

Kardeljev besednjak pomeni izrazito agresivno, dejansko krvoločno povelje za ubijanje, ki se je udejanjilo in sprožilo obrambo pred partizanskim nasiljem in posledično državljansko vojno.

Tisto, kar je dejansko paraliziralo ljudi, ne le neposrednih tarč VOS-a, so bili umori. Ljudje – tudi tisti, ki niso bili simpatizerji OF – so se tako podrejali OF, če ne iz prepričanja, pa iz strahu. Kardelj je torej poudaril, da računa predvsem na učinke ustrahovanja, ki je značilen vidik terorizma. Gregor Smolej je ta vidik takole predstavil: »V temelju terorizem določa zlasti akt ustrahovanja, zaradi katerega si nekdo ne upa storiti, kar si želi oz. se nanj želi vplivati, da ravna drugače, kot bi sicer.« Umori VOS-a in umori partizanskih eksekucijskih skupin na podeželju tako po vseh elementih in učinkih pomenijo teroristično delovanje. Šlo je za uporabo sistemskega nasilja za dosego političnega cilja.

Nekatera poročila VOS-a so naravnost osupljiva z vidika lahkotnosti komunikacije glede umorov. Sodelavka z ilegalnim imenom Katja je poročala o umoru mladega moža in očeta v Kozarjah: »Danes 24.1. zjutraj je bil likvidiran star tiček Martinjak. Zjutraj, ko je šel od maše, sta ga počakala dva naša fanta in sta ga ustrelila. Dobil je dva šusa v glavo. Fanta sta se dobro izmazala.« Umor se je zgodil sredi skupine ljudi, ki so šli od maše.

Ko je bila leta 1942 aktualna druga fronta in se je veliko govorilo o izkrcanju v Istri, je Kardelj v interni korespodenci izrazito nasprotoval temu, da bi mu zavezniki, ki bi sicer pospešili osvoboditev, prekrižali revolucionarne načrte: »Če nam Angleži pripravijo drugo fronto na Balkanu, potem smo v hudičevem zosu.«

Dr. Marko Kremžar: »Vprašanje je le, ali so arhivi zmožni posredovati občutek stiske, ki je zajemala tiste dni ljudi po deželi pa tudi nas v mestu. Gre za občutek neizrečene, tihe, globoke tesnobe, ki so jo povzročili med ljudmi, sredi vojne, komunistični umori rojakov.«

Kardelj je v pismu Loli Ribarju sredi julija 1942 napisal: »Ponekod so mnogo likvidirali. Tako je n. pr. II. grupa likvidirala samo na enem majhnem odseku v povprečju do 60 ljudi mesečno. Dogajale so se še hujše stvari, o katerih ti pismeno ne bom govoril.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1221