ne samo, da je vse kar počnemo to, da pizdimo vsevprek, ampak še pizdit ne znamo, tako kot se pizdi. sm neki čivkamo mi tle podalpski, brez teže, brez cojones. sicer opažam, da pizdimo samo še pr nas, ostali so že beyond jamr jamr. oni živijo naprej, v novih realnostih. ko se z njimi pogovarjam ugotavljamo, da živijo slabše, a se ne dajo, nekako mojim hlapčevskim mužganom nedojemljivo izpolnjeni so, srečni, nasmejani.
imajo neko zdravo distanco do vsega skupaj, predvsem pa zavedanje, da je, kurc, za preživetje pač treba delat (karkoli), oz. znat živet s tem kar maš in to cenit. jebiga, bilo pa prošlo.