bil sem srečen. sredi prvega meseca nekje 800 metrov visoko, kilometre od ljudi. sedel sem pod brezami na toplem soncu in začaran opazoval ples divjih čebel, medtem ko so neumorno in popolnoma zbrano v iskanju cvetov, eliksirja, obletavale brinov grm. dal bi jim vse kar imam, marelično frutabelo, če bi bil prepričan, da jih ne bo zastrupila. pa nisem bil. nekje blizu so se navihano oglašale mlade srake, visoko nad gozdom so letali krokarji v parih. vedno v paru. med svojo igro letečo, so spuščali drobne krike otroškega veselja. potem je zažvižgal še kragulj, moj zavetnik in sopotnik. nisem se počutil tuje, ampak kot najbolj naravni del vsega skupaj, vsekakor bolj, kot mladi hrast, ki mu iz nekega skrivnostnega razloga edinemu jeseni ni uspelo odvreči listja. tam je stal in šumel v nežnem toplem vetru.