Kljub večim poskusom, se nikakor ne morem znebiti misli, da s tem, ko poskušamo upočasniti vsesplošni razkroj družbe, sistema, planeta (beri: pogojev za življenje človeka na planetu), delujemo v napačno smer in samo podaljšujemo agonijo, neizogibno. Več kot očitno je tudi, da obstoječa "strategija" ne deluje. Zabavam se z mislijo, kako bi bilo vse skupaj pospešiti, čim hitreje doseči dno in šele nato graditi novo. A glej, kmalu pridem do istega zaključka, posamezniki nimamo na vse skupaj niti najmanjšega vpliva, ne v eno ne v drugo smer ne zmoremo premakniti tehtnice.
Edino kar nam ostane je, da se sprijaznimo in svojo energijo raje usmerimo v stvari, ki jih lahko spremenimo, predvsem v sebe.