3. 
Pa saj niti ni hotel vedeti kako se imenuje tisto selo bogu za hrbtom. V tistem pustem kamnitem bregu nekje na jugu Kalabrije si je vsak trenutek želel samo tega, da bi lahko vse skupaj čimprej pozabil. Čimprej nekam naslonil glavo, si končno odpočil in zaspal. Vendar ni mogel pozabiti. Že drugo leto zapored ni mogel niti za trenutek pozabiti in mirno zapreti oči. 
A imej je njo. Med vsemi groznimi slikami mrtvih, trohnečih. Ko si je čistil z obraza kri pomešano s koščki možganov svojega še pred trenutkom živega kamerada. Vsak trenutek, vsako noč in vsak dan. Vedno, ko je pomislil, da ne bi več smel biti živ. Da nima za kaj biti živ, tako izmučen, uničen, bolan. Tako ušiv, garjav in smrdljiv. Videl je tisti mladi obrazek, tisti smeh in begajoč pogled pred seboj.

Tri dni zapored je že ropotalo. Kot ponavadi v takšnih dneh ni bilo nikogar blizu. Ni bilo nobene oskrbe. Že zdavnaj je použil tiste zadnje koščke vojaškega prepečenca. Podnevi si niso upali nikamor. Ponoči so se pa le nekako odvlekli do vasice in pomolzli kakšno uvelo kozo ali kje izbrskali kakšen sadež, paradižnik ali figo. Shujšan in šibak je črpal moč samo iz tistega nežnega spomina.

»Italja je šla falit. Dezerterji. Nemci mobilizirajo! Prekomorske …« Kot še vedno do zdaj, Francl ni znal prav dobro presoditi, kaj se dogaja, predvsem pa ne, kaj naj bi bilo najbolj prav. Vedel je vse bolj jasno, da njegovo grintavo življenje ni prav dosti vredno v teh časih in da bo le umirajoča, propadajoča številka, ne glede na to za koga se bo postavil v prvo bojno vrsto. 

In je hodil. Krvavo ožuljen, blodnjav in nazadnje niti ni zares dobro vedel kako je pristal med tistimi ljudmi. Še nekaj časa je potreboval, da je pripel toliko k sebi, da je ugotovil, da je nekako med svojimi. Govorili so domač jezik in v istem so jim tudi činovniki trobili nekaj o svobodi in svetli bodočnosti. Skoraj dve naslednji leti je med streli in eksplozijami, med trupli in grožnjami, poslušal tiste besede. Vzel jih je za svoje, toliko kolikor se mu je zdelo, da ga vse skupaj vodi bliže doma, bliže nji, ki niti približno ne ve kako živi, ali še čuva zanj tisti begavi, igrivi nasmeh. Le čutil je v svoji duši, da je še vedno tam. Da stoji v belem predpasniku na tistem obronku kjer jo je z vročim poljubom v solzah zapustil tisto pomlad. Nezgrešljiv, poln življenske sile ga je grel ta občutek, kot edino kar še vztraja, da razbolelo telo ne popusti in se ne vda.

Preko polja in tistih zadnjih obronkov je skoraj tekel. Pozabil je tisti dan, da je izmučen in bolan. To je bil tisti dan, ki ga je čakal vsa ta dolga zadnja leta. Vsak dan, vsako uro in vsak trenutek. In kot v tistih tisočkrat enakih sanjah, mu je prišla naproti. Ni se spraševal kako, ni razmišljal o slučaju. Niti ni vedel, da je prihajala zadnje mesece vsak dan na obronek in čakala. Ničesar je ni spraševal. Kako je preživela ta čas. Kaj je bilo s pismi, ki so v začetku še našli pot, potem pa nista vedela drug o drugem ničesar več.

Ko je prišel okoli ovinka, se povzpel preko obronka je stal komaj nekaj metrov pred njo. Ostala je brez sape, s široko odprtimi očmi. Tako lepa, bela, mlada. On utrujen, poln gnojnih razjed, ušiv in uničen. Skoraj kriknila sta, kot eden, in se stisnila v objem, si brisala solze in poljubljala drug drugega po obrazu.




4. 
Toni je pripel na kolodvor pozno popoldne. Maruša ga je čakala zmedeno, skoraj s strahom. Po tistem študijskem poletju sta preživela ves možen čas skupaj. Njegove počitnice, njeno študijsko pavzo, novo leto in še kakšen vikend sta ukradla tu in tam. Razdalja, celodnevna vožnja in stroški niso bili ovira, da bi njuna zveza postala , tako kot pravijo, resna, močna, vsekakor posebna. Spoznala sta se s starši drug drugega, delala sta načrte in uživala mladost. Vse drugo kar se jima je zgodilo prej v življenju, se je zazdelo nepomembno. Nič se ni moglo primerjati s srečo, ki sta jo našla preteklo poletje.

»Maruška« je rekel »govoriti morava. 
Čutila je, da se mu je glas zatresel. Začutila je tudi da se nji tresejo kolena. Nikoli še ni bil tak. Saj sta imela kakšen problemček. Celo prepir. Ampak danes je bil njen Antonio drug. Prebledela je in čakala, kaj ji bo povedal. 

Ko je začel s tem, da ne more več tako, je rahlo kriknila in solze so ji v trenutku privrele na oči. 

»Prosim, Maruša, prosim, poslušaj me!« jo je Toni miril, tudi sam na robu solz »naj ti povem!«

Potem je govoril nekaj o razdalji, o času, ki ga nikoli nimata, o novi službi, ki je še sto kilometrov dalj od Slovenije. Govoril je o svoji mladosti. O tem kako bi pri tridesetih še rad doživel stvari, imel prijatelje, videl svet …

Maruša ga ni več slišala. Stala je tam kot slabo narisan vprašaj, se tresla in v njeno še ravnokar polno mlado srce se je naselila neka nepopisna praznota, ki jo je zlovešče hotela posrkati vase. Skozi solze, skozi pekočo meglo je videla samo še svojega črnolasega princa, kako se je vzpenjal nazaj na vlak. Kaj pomeni njegovo na pol prikrito mahanje in tiste geste, ni vedela. 

Vedela je le, da se je vse, kar ji je tisti trenutek kaj pomenilo, odpeljalo nekam stran. Tistega večera se pozneje skoraj ni zavedala. Ne kako je prišla v študenta, ne kako in kaj je s kom govorila. Nič. Le tema in tista enaka in vse hujša praznina.

5.
Tisto leto smo z muzikanti igrali Francu in Micki za zlato poroko. Ha, petdeset let je minilo od njune poroke. Lep staž, vsaka čast ljudem, ki dosežejo takšne jubileje. Pa niti ni bil Francelj takrat več čisto rosno mlad. Dobro, trideset let je štel in Marija dve manj. Takrat je bil to že čisto skrajni čas. Po njegovi vrnitvi domov, sta zelo pohitela. Nihče ni imel nič proti in nič ju ni moglo zadržati. Niti mesec dni ni minilo po njegovem prihodu, ko so zvonili na vasi vsi trije zvonovi ob njuni poroki.

In zdaj sta sedela tam, ponovno ozaljšana ob polni mizi, s celo žlahto in znanci. Njunih pet otrok, štiri hčere in sin Franci, vsi s svojimi družinami. Cela četa vnukov je bila zraven in v vozičku se je cmeril že tretji pravnuk. Onadva pa sta sedela tam in se smehljala, vsem in vsemu okoli sebe. Mica se je zasmejala vsaki pripombi, ki jo je kdo izustil in vsem hudomušnim zanimivostim, ki so jih mladi pripravili za njun praznik. In vedno, ampak res vedno je zraven zamahnila z roko. Verjetno polovice, kar so povedali niti ni slišala dobro.

Franc pa je sedel zraven nje. Vsake toliko jo je bežno pogledal, moško spoštljivo, in spet prevzel tisti vzvišeni nadzor nad dogajanjem. S tistim možatim, rahlo navihanim, komaj opaznim nasmeškom je zgledal mogoče komu tako, kot bi kdo rekel, rahlo smešen, rahlo starčevsko hecen. 

Samo malo bolje je bilo treba pogledati in v tistih drobnih, temnih očeh, obloženimi s gubami, ki so se vsakič, ko je malo raztegnil usta v nasmeh, v šopkih nabrale okoli ust in oči, videl čisto drug izraz. Meni se je zdel, kot bi pravil neko drugo zgodbo. Ponosno je pravil tisti nasmeh svojo resnico. Ob pogledu na vso mlado potomstvo, na zdravje in veselje, ki je kipelo okoli njega, je dajal vtis, da želi reči: »Meni je ratalo, vi se pa trudite še naprej!«


6.
Antonio je gledal v okno vagona. Ni gledal skozi, le vanj je zrl kot bi buljil v zid, ne vedoč, da ne vidi ničesar. Črna noč,oblačna in zlovešča je po šipi zlivala debele kaplje in zaokrožala turobno sliko pred njim. Ničesar ni videl. Ne tam, ne pred sabo, ne v prihodnosti. Ena, enaka in ista praznina, kot jo je pustil ljubljenemu bitju nekje v Sloveniji. 

Ni mogel priklicati tistih besed, tistih pravil, tistih reči. Tistih, ki jih vsi vedo in poznajo. O mladosti, o priložnostih. O tem, da mora poskusiti nove stvari, videti kraje. O tem, da je mlad. O tem, da bosta ostala prijatelja, o tem, o, o , o …. 

Ničesar ni mogel spraviti skupaj v svojih mislih. Le pekoč občutek v grlu in dotlej neznana bolečina nekje globje. 

»Preklet naj bo takšen svet, ki ima toliko ovir.«