Ja, res, najprej se bom ustavil pri volitvah. Pa ne glede na to, da povsod, v vsaki druščini vse večkrat slišim tisto »samo ne o politiki«!. Pa saj o politiki niti ne morem pretirano razpravljati. Politika je vse preveč sestavljena iz sprenevedanja, manipulacije, prostitucije in trgovine, da bi se jaz na to strašno znanost sploh kaj prida spoznal. Celo tako bi lahko ponižno rekel, da sem za to reč popoln laik.

In kot takega me kljukci tudi nagovarjajo. Mene in še veliko večino drugih okoli mene. Vedno isti, vedno z istimi besedami in vedno enakimi fintami. No, sicer se trudijo stranke in njihovi taglavni frisi, da si nadenejo nove nasmehe in odločne poteze, ki jih potem naprintajo na plakate in jih napopajo na vsa razpoložljiva mesta. Predvsem njihove parole, vodilna gesla za aktualno kampanjo, so zgodba zase. Niti jih ne bom našteval, bom pa omenil eno, ki sem jo zasledil v preteklih dneh in, ki se mi zdi zelo simptomatično za vse bolezni, ki jih v tem uvodu v bistvu omenjam. »Čas je za odločne ljudi!!«

Vau! Kako smo lahko pozabili! Pa tudi če odmislimo, da zdaj kandidirajo (bolj ali manj) isti ljudje. Kako smo lahko to spregledali. Naši oblastniki zaradi te naše napake potem kakopak niso bili odločni. Kar tako nekaj so mencali in se skrivali za napakami drugih. Porkaduš! Prejšnja moja najljubša parola je bila »zmaga je šele začetek!« Tista mi je dala malo upanja, da so se politiki zavedeli neke sicer mogoče majhne, ampak vseeno pomembne stvari. Nikoli mi namreč ni šlo prav dobro v račun dogajanje na dan volitev, takoj po razglasitvi rezultatov. Zmagovalci so takrat odpirali šampanjec, nazdravljali, si čestitali in se režali do ušes kot pečeni mački. Mater, če sem to razumel. Kot ljubitelju športa, si nisem mogel predstavljati, kakšna naj bi bila njihova logika. Kako bi zgledalo, če bi na štart mitinga v Zurichu prišel šprinter in že na štartu zagnal celega hudiča. Paradiral bi po pisti, dvigoval svoje črne glide in se objemal in kušval z ostalimi, ki bi se znašli v bližini. Ne vem, mislim, da bi deca napotili nazaj ali pa mu vsaj poskusili prijazno svetovati, naj pa le, kljub evforičnemu počutju najprej odlaufa tisto svojo progo, potem bomo pa že videli kako in kaj!

Eno in glavno vodilo takšnih gesel je ponavadi obljubljanje sprememb. Čas je za spremembe, ljudje jih zahtevajo, si jih želijo, jih potrebujejo. S tem vodilom politiki vedno znova nastopijo, običajno tako, kot da so to odkrili čisto na novo in da je njihova, sicer že od pamtiveka milijonkrat povedana misel, popolnoma frišno odkritje, začetek novega, boljšega sveta. Pa tudi tu spet bode v oči, poleg iztrošenosti tega blebetanja seveda, tudi to, da o tem govorijo vedno iste face. Takrat se jaz običajno spomnim svojega tasta. Imej je zelo zanimivo navado. Ko sva kdaj kaj delala skupaj, denimo se bodla s kakšnim hlodom ali spravljala seno, se je potem, ko je možu postalo vroče, vsedel v grivo in z malo ciničnim nasmehom, tudi v mojo zabavo rekel: » Dare, to bo treba naslednjič pa drugače!«

No, naslednje leto ni bilo veliko drugače, za kaj takega bi bilo treba imeti kakšno boljše orodje, kakšen stroj. In spet je bilo vroče in težko, pa kljub vsemu vse narejeno. Mogoče je v teh besedah nauk malo skrit, po drugi strani pa niti ne. Možakar je to povedal točno tako, da lahko potegnemo vse vzporednice. Fajn bi bilo kako drugače, možno bi bilo kako drugače, vedel je da ne bo nič drugače …  pa še slišalo se je fajn.

Na volitve ne bom šel. Tako sem se odločil (pa ne prvič) in pika. Modreci, ki te stvari obvladajo, so mi že pojasnili neko dognanje, da baje, kdor ne gre glasovati, da svoj glas najslabšemu kandidatu. O tem sem kar nekaj časa razmišljal, prekladal tisti glas iz ene v drugo roko, tehtal, premleval pa nisem mogel  pritrditi tej ugotovitvi.

Ko sem si namreč priznal, da ne vem, kateri je tisti, ki mu uspe biti še veliko slabši od ostalih, sem prišel do strašnega rezultata. Jebenti, lahko dam glas pa ravno njemu. Potem bi po tej logiki na nek način dobil od mene dva!!

In nazadnje bo ravno tisti triumfiral v nedeljo zvečer. Na štartni črti!!!